V ljubljanski operni hiši so na odrske deske postavili še tretjo baletno premiero letošnje sezone. Prvi sodobnoplesno obarvani premieri Malega princa, namenjeni mlajši publiki, se je pridružila postavitev klasičnega baleta – Don Kihot. Za zadnjo premiero letošnje sezone pa so izbrali avtorsko baletno interpretacijo Shakespearove kultne tragedije Hamlet, ki je bila uprizorjena že z baletnim ansamblom HNK Zagreb.
Shakespearova igra je zagotovo eno izmed najbolj poznanih in največkrat uprizarjanih del tako v gledališkem in filmskem kot tudi plesnem svetu. Prvič se je drama predstavila z baletno pripovedjo v Italiji že leta 1788 v koreografiji Francesca Clerica. V slovenskem prostoru pa je bila prva (in edina) premiera leta 1975 v koreografski zasnovi Henrika Neubauerja. Natanko 50 let kasneje se tej postavitvi pridružuje z neoklasičnim slogom obarvani Hamlet v koreografiji in režiji Lea Mujića.
Balet Lea Mujića je ambiciozen poskus reinterpretacije enega najbolj ikoničnih del svetovne dramatike. Mujić se je lotil prenosa te kompleksne in večplastne tragedije iz uprizoritve s pomočjo besedne izraznosti v svet, ki je sestavljen iz gibanja in teles. Skozi celotno zgodbo skuša predstava ujeti duh časa, Hamletovo notranjost in podzavest ter vse skupaj povezati s časom, ki ga živimo. Srednjeveška fabula služi kot okvir, znotraj katerega koreograf skuša najti izražanje občutij vseh likov, ki se pojavijo. Ravno ta okvir, navdih zgodbe, gledalcu ne bo prinesel obnove tragedije, temveč drugačen, globlji vpogled v notranjost zgodbe. In to je mogoče doseči z uprizoritveno prakso, kot je ples. Gibi, ki so konsistentno povezani, omogočajo drugačno, večplastno umetniško izražanje. Vzpostavlja doživljanje, ki ga z besedami ni mogoče doseči. Razvoj zgodbe sledi prvotni narativi, pri tem je uporabljenih nekoliko več »obstranskih« zgodb, kar je skorajda nujno, če se hoče razviti celotna kompleksnost drame. Pri tem se baletna interpretacija bolj osredotoča na uprizarjanje psiholoških stanj in nezavednega likov kot pa na razvijanje filozofske plasti Shakespearovega pisanja, kjer ples težje nadomesti besede. Ob vsem tem koreograf odmeri določenim likom več prostora kot drugim. Posebej izrazit je poudarek na ženskih likih, ki imajo veliko prostora za razvoj. Tako je treba na samem začetku omeniti lik Gertrude, ki je celotno predstavo nekakšna stalnica. Tjaša Kmetec je razplastila vse njene ravni, s svojo plesno in čustveno zrelostjo je upodobila močen karakter tega ženskega lika. Vsa njena stanja so bila dobro ponazorjena z močnimi gestami, obvladovanjem obrazne mimike in natančno izpeljavo korakov. Pri tem sta se ji pridružila tudi Filip Jurič v vlogi Klavdija, ki do dobrega vzpostavi lik med njegovim vzponom kot novi kralj in vse do njegovega absolutnega propada. Pri tem sta oba lika močno prizemljena. Prav tako je dobro postavljen lik Fortinbrasa (Lukas Bareman), ki se med predstavo nekoliko skriva, na koncu pa zaključi dogajanje s preprosto potezo: zavzetjem prestola.
Po drugi strani pa Mujić uspešno izkoristi moč baletnega telesa za poudarjanje čustvenih vrhuncev. Hamletova norost, občutek izdaje in iskanje maščevanja so podani skozi izjemno tehnično iznajdljive koreografske rešitve, ki izzovejo močne vizualne učinke in duhovno povezovanje gledalca z notranjimi boji lika. Balet ne ponuja le telesnih slik, temveč spretno prepleta gibanje z duhovnim in intelektualnim svetom. Pri tem se dobro vzpostavi Hamlet, ki blodi med osamljenostjo na odru in zborovskimi prizori. Pri slednjih se tako solist kot zbor dobro povežeta. Kenta Yamamoto obvlada čustvena stanja na odru, s svojo prezenco napolni vse solistične dele, prav tako pa skuša lik Hamleta ves čas vleči na površje med skupinskimi deli in ga postaviti v središče. Najbolj zanimivi prizori se zgodijo ravno na tej točki, s pojavom duha (Bálin Rauscher, tudi dramaturg uprizoritve). Močno karakterno zasnovana vloga pusti pečat, izdelan lik s prepoznavnimi gestami se vzpostavi gledalcu takoj in mu s tem pusti znak prisotnosti, tudi ko ga dejansko ni več na odru.
Konstantno se pojavljata še lika Kornelije in Voltimande, moška lika v originalni drami, tu pa ju je koreograf dodelil ženskima plesalkama. Čeprav odločitev na prvi pogled ni ravno jasna, je dobra in izpeljana do samega konca. Vzrok je morda iskanje feminizma v Shakespearovih dramah.
Kenta Yamamoto se je spet izkazal kot dober plesalec ne samo v nadrealističnih prizorih, temveč tudi v vseh odplesanih duetih tako z likom Gertrude kot tudi z likom Ofelije v izvedbi Emilie Gallerani Tassinari. Plesalka dovršeno izpelje vsak korak, suvereno prestopa med čustvenimi stanji, z uporabo nepretirane mimike in igre ji uspe prikazati naravna stanja od zaljubljenosti do blodnjavosti (ki spominja in jemlje navdih iz norosti v romantičnem baletu Giselle). Celotno predstavo se pojavljajo še karakterni liki, ki povezujejo dogajanje. Tako se vzpostavita lika Rozenkranca (Gabriela Mede) in Gildensterna (Lukas Zuschlag), ki z dobro igralsko prezenco odigrata in odplešeta znano mišelovko. Pri tem se konstantno pojavljata še lika Kornelije in Voltimande, moška lika v originalni drami, tu pa ju je koreograf dodelil ženskima plesalkama. Čeprav odločitev na prvi pogled ni ravno jasna, je dobra in izpeljana do samega konca. Vzrok je morda iskanje feminizma v Shakespearovih dramah. Vlogi dobro in natančno odplešeta Nina Noč in Neža Rus.
Celotno podobo uprizoritve povezuje likovna podoba, ki je preplet scenografije (Stefano Katunar), kostumografije (Manuela Paladin Šabanović) in oblikovanja svetlobe (Aleksander Čavlek). Minimalistična scenografija je podprta z dobro lučjo. Na trenutke zmoti le premikanje scenskih elementov, ki ob trenju s tlemi ustvarjajo neprivlačen zvok, ki vrine sliko realnosti, v kateri so to le kulise. Kot kontrapunkt scenografiji sledi vizija kostumografije. Razkošnost oblek daje plesu novo dimenzijo. Izbira materialov je ravno prava, da daje občutek lebdenja. Koreograf se v svojem slogu ves čas poigrava z željo po lebdenju, drsenju (to mu uspeva z razvlečenimi gibi in uporabo špic copatov, ki do dobrega ustvarijo videz drsenja). Materiali in izbira barv še dodajo k temu videzu, četudi se na trenutke plesalci ujamejo in zapletejo v lastne obleke.
Glasba v tem baletu igra pomembno vlogo, čeprav je včasih, predvsem v dramatičnih trenutkih, prisotna rahla neskladnost med koreografijo in glasbenimi prehodi, kar je bila verjetno tudi koreografska vizija. Izbor glasbe je zanimiv, ne pa toliko nepričakovan. Tokrat uigran orkester (dirigent Ayrton Desimpelaere) in izbor glasbe podpirata težo dramskih trenutkov, kar baletu omogoči še večjo intenzivnost.
Balet Hamlet v Mujićevi koreografiji je brez dvoma velik umetniški podvig. Uspelo mu je v gibe prenesti tematiko o maščevanju, ljubezni, izdaji in smrti iz besed. In poleg samega prenosa je ustvaril podobo današnjega časa. Predstava je sestav slik, ki se pojavijo in izginejo. Hitrost izginevanja se razlikuje iz prizora v prizor, vendar ravno s tem daje občutek današnjega časa, ki se na vsakem koraku podreja utrinkom kratkih slik, sledi ritmu kratkih sekvenc, ki dosežejo človeka, in prevečkrat se zgodi, da te slike tako hitro, kot so prišle, tudi odidejo. Pri tem baletu se to ne zgodi. Tudi če živost slik odide, občutja ostajajo.