Baletni ansambel ljubljanske operno-baletne hiše je kot drugo baletno premiero letošnje sezone na oder postavil brezčasno »klasiko« Don Kihot. Nedavna izvedba je ponudila mešanico španskega esprita in humorja, ob tem pa od baletnega ansambla zahtevala tudi prikaz tehnične spretnosti. Kultni balet, ki je del železnega repertoarja številnih baletnih hiš po vsem svetu, je prvo postavitev doživel leta 1869 v Bolšoj teatru. Pod prvo koreografijo se je podpisal Marius Petipa. Nato je leta 1900 Aleksander Gorski, prav tako na partituro Ludwiga Minkusa, postavil še nekoliko novejšo postavitev. Koreografija nove uprizoritve v ljubljanski Operi nastaja po motivih obeh koreografij.

Balet koreografa Denisa Matvienka ima značaj in temelje osnovne postavitve, kljub temu pa pušča prostor za avtorski doprinos Matvienka in Renata Zanelle, ki je tokrat pri produkciji sodeloval kot režiser. Uprizoritev kljub klasičnosti prinaša sodobno osvežitev tako med postavljenimi variacijami kot tudi med na novo vnesenimi deli. Predvsem je treba izpostaviti novo razumevanje dramskih delov baleta in igre med baletniki. Osvežujoče je videti, da lahko dele, kjer morajo liki z mimiko prikazati čustva, tudi baletni ansambel odigra na naraven in ne pretiran način, ki smo mu lahko sicer prepogosto priča. Koreografu je uspelo združiti tehnično dovršeno baletno gibanje in nekaj naravnosti. Dobra je bila tudi ideja, da se določeni deli izvirne postavitve in partiture nekoliko skrajšajo ali celo opustijo, s tem je ljubljanska uprizoritev bolj jedrnata in kompaktnejša, gledalec (tudi bolj verziran) pa pri tem ni prikrajšan za kakšno posebej pomembno mesto. V sami postavitvi se na določenih mestih prepozna Matvienkov koreografski prispevek in s tem se ustvari videz sodobnega klasičnega baleta, kjer postavitev ne sledi le strogo zasnovani postavitvi izpred 155 let.

Prvo dejanje sledi uvodu, v katerem se karakterno prepričljiva Yuki Seki in Alexandru Barbu v vlogi Don Kihota in Sanča Panse vzpostavita in ob duhu Dulcineje vstopita v kultno zgodbo. Preselimo se na trg, kjer se zvrsti preplet karakternih plesov in nastopov plesalcev. Celotno dogajanje nas takoj ponese na španske ulice, kjer hitro spoznamo tudi Kitri, mlado hčer krčmarja Lorenza. Emilie Tassinari v glavni vlogi suvereno in samozavestno odpleše vse solistične dele v predstavi. Dobro poosebi goreči duh in živahnost lika, kar ustvari veliko priljubljenost pri občinstvu. Z lepo izpeljanimi, tehnično dovršenimi linijami in vnesenim karakterjem je pripovedi dodala virtuoznost, kar tehnično zahtevno postavljena vloga Kitri tudi zahteva od plesalke. Tassinari je prav tako dobro ujela simbiozo med mešanico gracioznosti, spogledljivosti in natančnega dela nog. Zgodba se zaplete z vstopom lika Gamacheja, ki ga Kitrin oče želi za njenega moža. Lukas Zuschlag v omenjeni vlogi naravnost blesti na odru. Vloga Gamacheja skupaj s plemičem Don Miguelom (Renato Zanella) vnese na oder pozitivno pretiranost v izrazni mimiki. Gibi so močno ekstrovertirani, pretirani, izrazni in se vpenjajo v celotni prostor po nekakšni nelogičnosti, ki pa tekom celotne uprizoritve postanejo njen del. Kot kontrapunkt celoti, ki je bolj umirjena, kot smo vajeni, sta ta lika vnesla pravo mero ludusa (skupaj s kretnjami, ki bi lahko sicer izpadle površinsko) in z nekaj čezmerne izraznosti prispevala pravo ravnotežje. Vse skupaj bi lahko izpadlo nekoliko pretirano, vendar je ustvarjalcem uspelo ujeti ravno pravšnje odtenke, da se celotna zadeva sestavi. Nasproti tema likoma stoji Basil, Kitrin izbranec. Filippo Jorio je v tej vlogi dokazal svoje plesne zmožnosti. Variacije te vloge so zahtevne, polne tehnično zahtevnih elementov, ki so prilagojeni od plesalca do plesalca (od grand jetéjev, tours en l'airov do različnih virtuoznih obratov). Vse te zahteve pa morajo biti podkrepljene z dramatičnimi zaključki. Prav tako pa se mora plesalec v vlogi Basila zaradi zahtevnih pas de deuxov dobro ujeti s plesalko v vlogi Kitri. Emilie Tassinari in Filippu Joriu to uspe ustvariti in sta brezhibno izvedla vse korake z dobro medsebojno povezanostjo. Četudi smo lahko priča mnogim izvedbam pas de deuxov Kitri in Basila na številnih tekmovanjih, gala koncertih, kjer je vedno predstavljen kot samostojna točka, jim je v tej uprizoritvi uspelo duet dobro umestiti v celoto uprizoritve. Omeniti velja še mlado baletno moč slovenskega baleta Manco in Klaro Strmčnik, ki sta v ogledani uprizoritvi premierno odplesali vlogo Kitrijinih prijateljic. Vlogi, ki sta na prvi pogled mimobežni, ponujata mladim plesalcem vstop v solistični svet baleta. To je obema z mladostniškim šarmom in tehnično izpiljenostjo dobro uspelo.

Predstava nas skozi različne svetove ponese prek španskih ulic do roba mesta, v gostilno in na koncu k poročnemu slavju. Prav vsi plesalci so se dokazali v izvrstni formi, kjer tudi ansambel preskakuje od karakternih plesov, prežetih s čustvi, do povsem klasičnih, sanjskih delov, ki upodabljajo baletno lebdenje.

Koreografski zasnovi se ne more izmuzniti bogato obložena scenografska in kostumografska podlaga. Scenografija (Neven Mihić), ki sledi ideji realizma, navdih jemlje iz starih postavitev. Realistično postavljene kulise, ki ne skrivajo, da to so, v sebi nosijo čar tega baleta. Od postavljenega trga do mlina na veter in poročne dvorane točno določijo kraj dogajanja. Idejo rahlo porušijo nespretni prehodi med prizori, kjer se spusti platno, na njem pa se pojavijo projekcije (Matija Grošelj in Aljaž Borštnik). Projekcije so same po sebi dobre in sodobne, toda ravno s tem vnosom sedanjosti porušijo idejo estetsko brezčasnega baleta. Morda je kriva sama podoba slik, ki mestoma nikakor ne sovpadajo s postavitvijo na odru. Delujejo pa kot popestritveni element, medtem ko za platnom menjajo scenografijo (brez pretiranega zvočnega skrivanja). Sama kostumografija se prav tako poslužuje razkošja uprizoritve. Skozi celotno predstavo se zvrstijo zanimive barvne palete. Če smo večkrat vajeni oranžno-rdeče-črnih tonov, se tokrat kostumograf (prav tako Neven Mihić) poigrava tudi z roza-bež odtenki. Nekoliko izven okvirja se vzpostavi scena Driad, kjer v oči zbodejo tutuji, utopljeni v bleščicah. Vlogo kraljice driad suvereno odpleše balerina Tjaša Kmetec, vlogo Amorja pa tehnično natančno Marin Ino. Prav tako se na začetku dela, poimenovanega »Noč na robu mesta«, vzpostavi ciganska družba, pri čemer je kostum veliko pripomogel k načinu in izvedbi plesnih korakov. Glavni ciganski par v zasedbi Katje Romšek in Lukasa Baremana je ta del odplesal z dobro prezenco in s tem trdno vzpostavil kraj dogajanja.

Predstava nas skozi različne svetove ponese prek španskih ulic do roba mesta, v gostilno in na koncu k poročnemu slavju. Prav vsi plesalci so se dokazali v izvrstni formi, kjer tudi ansambel preskakuje od karakternih plesov, prežetih s čustvi, do povsem klasičnih, sanjskih delov, ki upodabljajo baletno lebdenje.

SNG Opera in balet Ljubljana je tako uspelo postaviti na oder klasični balet, ki je med publiko zelo dobro sprejet. In zdi se, da morajo nacionalne hiše uprizarjati tovrstne predstave, da ohranjajo klasični balet in obenem odpirajo možnosti in prostor tudi sodobnim in novim izraznim oblikam plesa, ki izhajajo iz klasičnega giba. S tem pa spodbujajo tudi domišljene sodobne interpretacije klasike.