Eni prihajajo, drugi odhajajo – smo pač del ravnovesja. Zgodi pa se, da eden pride, ko se drugi na odhod pospešeno pripravlja, in njuno srečanje vzpostavi nepričakovano ravnovesje, ki oba spodbudi, da ponovno poprimeta za nit svojega življenja. Medčloveški odnosi so čudežno tkanje. Včasih grobo, včasih fino – enkrat trdno, drugič krhko. Ena nit ali cel splet: vsak odnos je zase svet, vsak odnos je po svoje svet.

Drama Pesem ptic v drevesnih krošnjah Jaka Smerkolja Simonetija je bila letos na 53. Tednu slovenske drame v Kranju nominirana za nagrado v kategoriji mladih dramatikov, kmalu zatem pa je bila v istem gledališču tudi uprizorjena. Odrski postavitvi* se je konec minulega meseca pridružila še priredba osrednje slovenske radijske hiše. Besedilo je za oživljanje prek radijskega medija praktično pripravno in poetično privlačno. V njem nastopata zgolj dve dramski osebi – mladi Miki, ki se na strehi bloka opogumlja za skok v globino, in postarana Natalija, ki prav tja pritava po malce svežine iz globine žalovanja. Živahno živo izpisan dialog in postopno razprostiranje plasti tkanin njunih življenjskih zgodb ter karakterjev sta odlično izhodišče za radijsko interpretacijo – kar pa privlak zapečati, je zlata nit tako imenovanega pisma ljubezni, ki njun dvogovor prekinja in povezuje, poglablja in povzdiguje ter razpira dodatne dimenzije pripovedi.

Pesem ptic v drevesnih krošnjah je bila izvedena in posneta v neposrednem prenosu torkovega večernega programa. Režiserka Špela Kravogel se je oživljanja besedila z dramaturgoma Vilmo Štritof in Matjažem Briškim lotila dokaj konvencionalno. Besedilo je z manjšimi nelogičnostmi (Miki Natalijo npr. vpraša po možu, ne da bi ga ona prej omenila) uspešno skrajšano na formatu ustrezno dolžino in uspe ohraniti jasen potek razkrivanja dveh duš v objemu (na)ključnega srečanja. Tudi pismo ljubezni je skrajšano in skladno s črtami mestoma bolj, mestoma manj učinkovito na novo umeščeno v besedilo – pa vendar njegov naboj ostaja neokrnjen.

Živahno živo izpisan dialog in postopno razprostiranje plasti tkanin njunih življenjskih zgodb ter karakterjev sta odlično izhodišče za radijsko interpretacijo – kar pa privlak zapečati, je zlata nit tako imenovanega pisma ljubezni, ki njun dvogovor prekinja in povezuje, poglablja in povzdiguje ter razpira dodatne dimenzije pripovedi.

Pismo ljubezni predstavlja posebno entiteto znotraj celote – že izbrana lirično-metaforična dikcija razkriva drugačen nabor niti od prizemljenega dialoškega tkanja. Avtor v začetni opombi ob pismu ljubezni zapiše: »Starejši ali mlajši, moški ali ženska, eden ali mnogo njih ali sploh nikogar, kakršne so pač možnosti in potrebe uprizoritve ter tistih, ki pri njej sodelujejo. Ljubezni ne more biti preveč.« Pričujoča radijska izvedba se odloči za en glas. Moški glas, Mikijev glas – in s tem hote ali nehote celotno vsebino pisma pripiše Mikiju, mladeniču, ki misli, da se mora posloviti od življenja, pravzaprav pa se mora posloviti le od ljubimca. Čeprav je interpretacija Urbana Kuntariča (o njegovem doprinosu k radijski igri še več v nadaljevanju) sama po sebi dobro umerjena, v kontekstu celote izbira zgolj enega glasu – in še to Mikijevega – ujame pesem ptic v eno samo kletko. V tem oziru se zdijo zmožnosti radijskega medija slabo premišljene in šibko izkoriščene.

Dobro domišljen pa je bil načrtovani neposredni prenos igre, ki naj bi se zgodil s strehe Radia. Zaradi dežja so bili snemanje sicer primorani prestaviti v studio, vendar je tonski mojster Matjaž Miklič že večer prej s strehe lokacije posnel zvoke poletnega mesta ob mraku. Tiho brnenje prometa, kratek alarm in troblja, pridušeni klici, vžig motorja v bližini, cvrkutanje in žvrgolenje ptic – vse to ustvarja bogato zvočno podlago igre, ki je konstantno prisotna skorajda od začetka pa vse do konca. Zvoki mesta, ki se umirja in prepušča vse več prostora pticam, očarljivo prestavijo poslušalca na teraso nad strehami, kjer pričuje spletanju človeške niti med Mikijem in Natalijo. V trenutkih zastranitve, ko tok pripovedi prevzame glas »ljubezni«, se zvočna kulisa mesta zniža pod glasbo, ki jo je skladno z utripom besed izbrala glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. V glasbenem segmentu se mnogoterost glasov ljubezni izrazi precej jasneje.

Odtenki ljubeznivosti so adut Natalije Marijane Brecelj. Toplina in življenjska moč, ki ju posreduje njen glas tako v govoru kot v premolkih in drobnih smehcih, v poslušalcu gnetejo živo predstavo o tej pravkar ovdoveli gospe, ki je prišla obešat perilo, ko se je, še vedno zvesta življenju, prebila mimo črnih vreč spominov. Dialog iskrivo zabelijo tudi cigaretni vdihi in izdihi, odpiranje pivovskih pločevink ter majhni, neposredni odzivi obeh igralcev – vzdihi, smeh, hehet ipd. Urbanu Kuntariču je bila dodeljena dvojna vloga – Mikija in pisma ljubezni. Pismo ljubezni interpretira suvereno in občuteno, žal pa se ta izvedbeni način prenese tudi v Mikijev govor. Miki Urbana Kuntariča predvsem v daljših pasusih tako večkrat zazveni papirnato in prebrano, saj, ujet v maniro literarne interpretacije, vedno ne najde poti v ritem živega govora, polnega pavz in pohitevanj – v to past pa igralca zapeljuje tudi mestoma nekoliko pretirano literarna govorica samega besedila. To je problematično še posebej na začetku igre, saj iz interpretacije ni razločno Mikijevo psihofizično stanje. Tekom igre vlogi bolje razločuje in prepričljivejše uteleša fanta strtega srca, ki bo vztrajal v zahtevnih postopkih alkimije življenja.

Nit, ki se splete med Mikijem in Natalijo, reši na nitki visečo Mikijevo usodo in okrepi Natalijino nit s sedanjostjo. Nit, ki se splete med poslušalci in slišano igro, okrepi vero v človečnost in vrednost življenja – pa čeprav določene izbire in izrazi ustvarjalne ekipe obvisijo na nitki.

* O njej lahko več preberete v kritiškem zapisu Tjaše Mislej: https://veza.sigledal.org/kritika/o-samosti-in-srecevanju-drugih-r

Radijska igra Pesem ptic v drevesnih krošnjah je bila premierno predvajana na Radiu Slovenija (Radio Prvi) 27. 6. 2023. Posnetek je mogoče poslušati na https://prvi.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174968291.