Nika Jurov, SiGledal, 9. 4. 2010

V šalo zavite resnice

KRITIKA.- Naslov pove vse, kar je moč povedati z besedami, vse drugo je gib; ali kako Andrés Valdés z mojstrsko iluzijo pove več kot s tisoč besedami.

Ideja, scenarij in režija: Andrés Valdés
Izvajalci: Andrés Valdés, Jana Kovač Valdés in Veronika Valdés 

Datum ogleda: 8. april 2010 

Andrés Valdés, mojster pantomime, po rodu Kubanec, učenec dveh legendarnih pantomimikov, Étienna Decrouxa in Marcela Morceauja, se vrača na slovenske gledališke deske.

Zasnova večera je nekako naslednja: Valdés z ženo in hčerko ustvari nekakšen pantomimski kolaž pregovorov in rekov. Kot pove že naslov, so to "v šalo zavite resnice"; pregovori in reki so prikazani torej izrazito komično, a ta komika ni tako zelo vsebinsko izvirna, kot je mojstrsko predstavljena. Valdés pravzaprav prikaže krajše, a med seboj različno dolge 'komentarje', sestavljene iz gibov, na nekatere pregovore in reke. Učinkovit je najprej zaradi komike; kratka zgodbica pred nami je vedno predstavljena z likom, ki mu gre kaj narobe ali pa takim, ki ga prepoznamo iz vsakdanjega življenja, ker ga Valdés izrazito karikaturno izriše. Spretno ironizira naš vsakdan in določene navade, pa tudi nekatere stereotipe, ki določajo slovensko družbo. Včasih nam pregovor predstavi kar dobesedno (ti so, kot vemo, sicer razumljeni v prenesenih pomenih) in če ni komičen že z gibi samimi, smeh zagotavlja črno zapisan pregovor ali rek na belem papirju, ki ga Veronika Valdés razvije pred občinstvom po koncu te kratke pantomime.

Predvsem pa je fascinantna manipulacija z gibi. Andrés Valdés in Jana Kovač Valdés ne izustita niti enega samega glasu, gledalec lahko uporabi le oči, pa še te ogromno spregledajo - ob osredotočenju na gibanje Andrésa in Jane se gledalcu odpre ogromen svet domišljije in ko se luči spet prižgejo, se zave, da pravzaprav ni bilo ne zvokov, ne izrazitih kostumov, ne scenske postavitve. Popolna tišina, prazen oder in preprosti črno-beli kostumi bi lahko delovali pusto in dolgočasno, vendar je to pravzaprav odlična podlaga za Valdésa, ki z gibanjem svojega telesa nadomesti vse manjkajoče elemente. Mojstrsko skače iz ene vloge v drugo in za to ne potrebuje nikakršne maske, niti take, ki bi zakrila njegov jaz, da bi se lažje zakril za vlogami. Spretno ustvarja iluzijo na odru in to do take mere, da gledalec pozabi na vse drugo. Njegove kretnje in obrazni gibi niso prisiljeni ali patetični, Valdés navdušuje ravno s svojo naravnostjo in preprostostjo. Občudovanje vzbuja tudi dejstvo, da so gibi tako zelo nazorni - gledalcu je celo uro popolnoma jasno, kdo je ta hip Valdés in kaj počne.

Valdés ne problematizira družbenih navad, zdi se, da jih bolj ironizira, s tem pa po koncu predstave zagotovo sproži refleksijo o nekaterih družbenih stereotipih, predvsem pa ponudi izrazito sproščujoč in smeha poln večer. Morda o tem zgovorno priča tudi dejstvo, da so dvorano še pred začetkom napolnili z dodatnimi stoli in mizami.


 Povezave:

- Andres Valdés na Repu

Nika Jurov, SiGledal, 10. 4. 2010
32 Rue Vandenbranden
Nika Jurov, SiGledal, 26. 4. 2010
Sodobna bitka pri Salamini
Nika Jurov, SiGledal, 27. 5. 2010
Garažni dvoboji
Nika Jurov, SiGledal, 8. 5. 2010
Strah so zamenjali z blaznostjo
Nika Jurov, SiGledal, 23. 3. 2011
Kaj je to – mali oder?
Nika Jurov, SiGledal, 21. 3. 2011
Praznujmo deseti praznik lutk!