Ajda Valcl, 23. 3. 2018

Ajda Valcl bere sodobno slovensko dramo

Režiserka Ajda Valcl je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Saše Mihelčič. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Pigmalion Mihe Mareka.

Ajda Valcl / Foto: Peter Uhan

Tekst Mihe Mareka priporočam v branje, ker z veliko tankočutnostjo, poetičnostjo in originalno formo ujame univerzalni trenutek  trenutek praznine, ki se v človeka naseli, kadar razpade neka ljubezen. Avtorjeva podoba mi pride blizu, s svojim natančnim jezikom pronica do mene z vso svojo subtilnostjo. Inovativnost v njegovem poigravanju z dramsko-gledališkimi postopki je inspirativna in dobrodošla. Tekst daje občutek, da votle osamljenosti – tako tihe, pa vendar vseobsegajoče in usodne  ni mogoče upodobiti drugače, kot to naredi njegov Pigmalion.  

Miha Marek torej vzame Pigmaliona, mit o ženskem kipu, ki ga kipar s svojo ljubeznijo oživi v življenje, s to razliko, da ga Marek zavrti nazaj, v nasprotno smer – pri njem tako »gledamo« žensko figuro, za katero se zdi, da je bila nekoč živa, pa je (spričo konca neke ljubezni) postala živi kip. Ujeta je v neskončni, nepremični trenutek, pogreznjena vase, v svoje voščeno, izpraznjeno telo, kjer so naseljeni samo še ostanki njenih misli in čustev. Vstopimo torej v živi odlitek ženske, ki je nekoč bila cel človek, zdaj pa živi kot povoščen kalup svojega telesa, tkiv, ki so bila nekoč napolnjena s čutenjem; nekoč, preden je življenje skoraj popolnoma odteklo iz nje, v enem samem trenutku, se zdi.

Pigmalion poruši vse odrske konvencije, njegov jezik se ne poslužuje samo dramske strukture, ampak enakovredno vključuje vsa razpoložljiva gledališka avdio-vizualna orodja. Marek v svoji »gledališki instalaciji« dramski subjekt razcepi na prostor, svetlobo, glas, prisotno telo itd., osebe ni mogoče določiti, ker je razpršena v vsa gledališka sredstva, kot da bi se razstavila, razblinila in postala vseprisotna. »Glas«, ki ga slišimo, ne spregovori v imenu ženske-kipa, ampak deluje kot vsevedna, odmaknjena prisotnost, opazovalec, kot »oko«, ki potuje po njenem telesu; po zemljevidu nekega življenja, ki se je izpraznilo, zamrznilo, ustavilo, v katerem pa je še vedno mogoče zaslediti drobce globoke čutnosti, globoke emocije, ki je nekoč prežela tkiva in se vanje nepovratno zažrla. Mogoče je začutiti spomin neke velike bližine, ki v svoji odsotnosti še vedno vztraja, zapisana v vsako celico ustavljenega telesa.

Prostor, v središču katerega sedi na videz negibna figura, sestavljajo same ponavljajoče se skladne piramide, ki se kot fraktalne forme ponavljajo v neskončnost, kar daje občutek, da zamrznjena ženska lebdi v metafizičnem prostoru, za katerega ni jasno, ali se širi v vesolje ali ponika v njeno lastno središče  lahko da jo gledamo od zunaj, lahko da smo ves čas v njej. Ta geometrični prostor, prostor, ki se nenehno ponavlja v eno in isto in se brez konca sestavlja sam vase, ukinja čas, zato ta  kot da se ne premika več, kot da se je vse ustavilo v brezčasju. Le natančno odmerjeni svetlobni impulzi in projekcije s svojimi svetlobnimi »vzdihi in izdihi« povzročajo, da celotna »instalacija« pulzira kot velik organizem, po katerem se še vedno pretaka življenje. Kot da bi avtor ustvaril vseprisotno, pulzirajoče, lebdeče telo. Telo v čas zamrznjene ženske, »voščene ikone same sebe«, telo človeka, ki je postal svoj vase zaklenjeni odlitek, obsojen, da nosi  v trenutku, ki se je hkrati ustavil in raztegnil v neskončnost  izkušnjo doživete bližine in njene usodne izgube.

 

Povezava: Miha Marek: Pigmalion

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Saša Mihelčič, 17. 3. 2018
Saša Mihelčič bere sodobno slovensko dramo
Nuša Kalanj, 30. 3. 2018
Nuša Kalanj bere sodobno slovensko dramo
Mateja Perpar, 10. 3. 2018
Mateja Perpar bere sodobno slovensko dramo
Luka Marcen, 16. 3. 2018
Luka Marcen bere sodobno slovensko dramo
Pia Vatovec, 31. 3. 2018
Pia Vatovec bere sodobno slovensko dramo
Tery Žeželj, 24. 3. 2018
Tery Žeželj bere sodobno slovensko dramo
Fiona Elisabeth Cruyt, Virginia Podesta, Jits Dumarey, Ivana Petric Lasnik, 12. 3. 2018
V Belgiji berejo sodobno slovensko dramo
Nuša Kalanj, 30. 3. 2018
Nuša Kalanj bere sodobno slovensko dramo
Tery Žeželj, 24. 3. 2018
Tery Žeželj bere sodobno slovensko dramo
Urška Gabrič, 30. 3. 2018
Urška Gabrič bere sodobno slovensko dramo
Valentina Rajaković, 1. 4. 2018
Valentina Rajaković bere sodobno slovensko dramo
Ajda Bračič, 6. 4. 2018
Ajda Bračič bere sodobno slovensko dramo
Eva Kučera Šmon, 13. 4. 2018
Eva Kučera Šmon bere sodobno slovensko dramo