Tekst Mihe Mareka priporočam v branje, ker z veliko tankočutnostjo, poetičnostjo in originalno formo ujame univerzalni trenutek – trenutek praznine, ki se v človeka naseli, kadar razpade neka ljubezen. Avtorjeva podoba mi pride blizu, s svojim natančnim jezikom pronica do mene z vso svojo subtilnostjo. Inovativnost v njegovem poigravanju z dramsko-gledališkimi postopki je inspirativna in dobrodošla. Tekst daje občutek, da votle osamljenosti – tako tihe, pa vendar vseobsegajoče in usodne – ni mogoče upodobiti drugače, kot to naredi njegov Pigmalion.
Miha Marek torej vzame Pigmaliona, mit o ženskem kipu, ki ga kipar s svojo ljubeznijo oživi v življenje, s to razliko, da ga Marek zavrti nazaj, v nasprotno smer – pri njem tako »gledamo« žensko figuro, za katero se zdi, da je bila nekoč živa, pa je (spričo konca neke ljubezni) postala živi kip. Ujeta je v neskončni, nepremični trenutek, pogreznjena vase, v svoje voščeno, izpraznjeno telo, kjer so naseljeni samo še ostanki njenih misli in čustev. Vstopimo torej v živi odlitek ženske, ki je nekoč bila cel človek, zdaj pa živi kot povoščen kalup svojega telesa, tkiv, ki so bila nekoč napolnjena s čutenjem; nekoč, preden je življenje skoraj popolnoma odteklo iz nje, v enem samem trenutku, se zdi.
Pigmalion poruši vse odrske konvencije, njegov jezik se ne poslužuje samo dramske strukture, ampak enakovredno vključuje vsa razpoložljiva gledališka avdio-vizualna orodja. Marek v svoji »gledališki instalaciji« dramski subjekt razcepi na prostor, svetlobo, glas, prisotno telo itd., osebe ni mogoče določiti, ker je razpršena v vsa gledališka sredstva, kot da bi se razstavila, razblinila in postala vseprisotna. »Glas«, ki ga slišimo, ne spregovori v imenu ženske-kipa, ampak deluje kot vsevedna, odmaknjena prisotnost, opazovalec, kot »oko«, ki potuje po njenem telesu; po zemljevidu nekega življenja, ki se je izpraznilo, zamrznilo, ustavilo, v katerem pa je še vedno mogoče zaslediti drobce globoke čutnosti, globoke emocije, ki je nekoč prežela tkiva in se vanje nepovratno zažrla. Mogoče je začutiti spomin neke velike bližine, ki v svoji odsotnosti še vedno vztraja, zapisana v vsako celico ustavljenega telesa.
Prostor, v središču katerega sedi na videz negibna figura, sestavljajo same ponavljajoče se skladne piramide, ki se kot fraktalne forme ponavljajo v neskončnost, kar daje občutek, da zamrznjena ženska lebdi v metafizičnem prostoru, za katerega ni jasno, ali se širi v vesolje ali ponika v njeno lastno središče – lahko da jo gledamo od zunaj, lahko da smo ves čas v njej. Ta geometrični prostor, prostor, ki se nenehno ponavlja v eno in isto in se brez konca sestavlja sam vase, ukinja čas, zato ta – kot da se ne premika več, kot da se je vse ustavilo v brezčasju. Le natančno odmerjeni svetlobni impulzi in projekcije s svojimi svetlobnimi »vzdihi in izdihi« povzročajo, da celotna »instalacija« pulzira kot velik organizem, po katerem se še vedno pretaka življenje. Kot da bi avtor ustvaril vseprisotno, pulzirajoče, lebdeče telo. Telo v čas zamrznjene ženske, »voščene ikone same sebe«, telo človeka, ki je postal svoj vase zaklenjeni odlitek, obsojen, da nosi – v trenutku, ki se je hkrati ustavil in raztegnil v neskončnost – izkušnjo doživete bližine in njene usodne izgube.
Povezava: Miha Marek: Pigmalion