Petra Pogorevc, 6. 12. 2010

Čas za razpravo

Slovenska gledališka realnost je takšna, da premoremo razmeroma veliko nagrad, ki pa med seboj niso dovolj diferencirane. Žirantje raznih institucij dobivajo sive lase že ob nagrajevanju igralskih kreacij, recimo kadar so te izrazito kolektivne narave, kadar zapuščajo področje dramskega uprizarjanja, kadar zadevajo stranske ali celo epizodne vloge. Ravno tako je na delu premalo vneme pri določanju nabora in obsega ostalih nagrad, iz katerih so določeni profili ustvarjalcev že desetletja preprosto izključeni ali v najboljšem primeru pospravljeni v hvaležni predal tako imenovanih posebnih dosežkov.

Petra Pogorevc / foto Damjan Švarc

Potrebne in zaželene so, vendar tudi nepredvidljive in precenjene. Tistim, ki jih prejmejo, skoraj brez izjeme prinesejo radost, potrditev in zadoščenje. Izpostavijo jih čestitkam in kratkotrajni hvali, hkrati pa tudi gnevu in razočaranju mnogih, ki zase menijo, da bi si enako priznanje prav tako ali še celo bolj zaslužili. Priznajmo, včasih imajo prav, vendar za to niso krivi tisti, ki so nagrade prejeli. Nasploh je o vsem tem težko razglabljati. Uspehi v umetnosti nikoli niso izmerljivi tako zlahka kot recimo v športu ali gospodarstvu, zato jih ne gre preprosto enačiti z nagradami in priznanji. Toda istočasno je res, da se umetniki in njihovi dosežki med seboj razlikujejo ter da je na izstopajoče prav tudi ustrezno opozoriti.

Morda je moj rezervirani odnos do nagrad treba pripisati temu, da sem dolga leta sodelovala v raznih žirijah, kjer sem jih pomagala podeljevati po svojih najboljših močeh. Dobro vem, kako dolgotrajna in zapletena je pot do nagrade. Posebej gledališče je, vsaj v večini primerov, kolektivno podjetje, zato na uspehe posameznikov v njem neizbežno vpliva veliko dejavnikov, na katere imajo malo ali nobenega vpliva. Samo pomislimo, koliko pogojev mora biti izpolnjenih, da igralec, ki med študijem ustvarjalno vzpostavi in kasneje na odru odgovorno vzdržuje izjemen gledališki lik, za svoje delo prejme formalno priznanje. Vlogo mu mora najprej nekdo zaupati, v procesu dela mora nato dobiti optimalno priložnost za njeno oživitev, njegov uspeh pa mora nazadnje sovpasti še z uspehom celotnega projekta. Selektorji festivalov imajo namreč pravico in celo dolžnost, da v izbore, ki jih podpišejo z imenom in priimkom, uvrščajo tiste predstave, ki jih prepričajo scela. Njihovi kriteriji se ne ujemajo vselej s kriteriji žirij, ki delijo nagrade, kriteriji žirij pa niso nujno skladni s kriteriji pravilnikov, ki opredeljujejo njihovo delo.

V zvezi s slednjimi je potrebno opozoriti še na eno pomembno specifiko gledališkega medija: njegovo nepovratno minljivost, zaradi katere je podeljevanje nagrad še bolj delikatno in odgovorno početje kot bi bilo sicer. Rezultati prizadevanj so v gledališču obsojeni na kratko življenje, ki je v največji možni meri povezano s kontekstom pripadajočega časa in prostora, obenem pa precej odvisno od materialnih dejavnikov, ki vplivajo na obseg in trajanje postprodukcije predstav. Morebitne zamujene priložnosti je zato težko popravljati za nazaj. Ravno tako je gledališče živa in odporna umetnost, ki zmeraj znova širi meje lastnega početja, v ta namen razvija in preizkuša nove forme in principe, kreativno preigrava in premešča pozicije ustvarjanja, generira nove žanre ter se povezuje z drugimi področji ustvarjanja in vsakdanjega življenja. Zaradi tega je ključnega pomena, da so institucije raznih nagrad, njihov nabor in pravila podeljevanja, usklajeni z dogajanjem v praksi; da se torej umeščajo v dovolj fleksibilne in s sočasno produkcijo uglašene okvire, zaradi katerih ima žirija ustrezen manevrski prostor za svoje delo.

Slovenska gledališka realnost je takšna, da premoremo razmeroma veliko nagrad, ki pa med seboj niso dovolj diferencirane. Žirantje raznih institucij dobivajo sive lase že ob nagrajevanju igralskih kreacij, recimo kadar so te izrazito kolektivne narave, kadar zapuščajo področje dramskega uprizarjanja, kadar zadevajo stranske ali celo epizodne vloge. Ravno tako je na delu premalo vneme pri določanju nabora in obsega ostalih nagrad, iz katerih so določeni profili ustvarjalcev že desetletja preprosto izključeni ali v najboljšem primeru pospravljeni v hvaležni predal tako imenovanih posebnih dosežkov. Ker nagrade ne vplivajo le na osebni ugled in medijsko prepoznavnost, ampak tudi na finančni položaj nagrajenih ustvarjalcev, se mi zdi škoda, da njihove podelitve večidel spremljajo le neobvezujoči čustveni odzivi.

Menim, da bi morale nagrade pogosteje načeti vsebinsko, tako metodološko kot strateško zastavljeno razpravo, ki se ne bi izčrpavala v kresanju različnih mnenj o vsakokratnih nagrajencih, temveč bi si na podlagi strokovnih argumentov prizadevala konstruktivno izprašati nabor in namen nagrad samih. Čas je zrel za to, da se njihovi podeljevalci, pri čemer ne merim zgolj na selektorje, predlagatelje in žirante, temveč tudi na predstavnike svetov in odborov pristojnih institucij, usedejo za skupno, najraje javno in okroglo mizo, pregledajo in primerjajo že obstoječe pravilnike in statute, soočijo izkušnje in razgrnejo predloge. Zainteresirana stroka naj pri vsem tem sodeluje. Nagrajenci pa v miru slavijo svoje nagrade.

Povezave:

 

Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!
Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine
Primož Jesenko, 7. 10. 2011
Izložba predstav in kontekst
Barbara Orel, 7. 11. 2011
Polet raziskav
Miran Zupanič, 2. 12. 2011
Nazaj v bedno rovtarstvo?
Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Tina Kosi, 10. 2. 2011
Paraziti ali kreativci? Kreativci!
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Petra Pogorevc, 2. 2. 2018
Duše in dogodki na robu mogočega
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine