Predstava o življenju nas v gledališču.
V gledališču je življenje tudi, ko ugasnejo odrske luči. Stara gledališka vraža pravi, da mora na odru ostati ena luč prižgana za duhove gledališča. Tega življenja za kulisami občinstvo ne vidi, kar pa ne pomeni, da ga ni. Tam zadaj se odvijajo številne zgodbe, ki so resnične in so pogosto komične. Kdaj pa tudi tragične, kot je življenje samo. Glavno prizorišče naše predstave je gledališka garderoba. V njej nastopata igralca, ne v vlogi, pač pa onadva sama. Predstava je končana in življenje v gledališču gre naprej. Kakšni prizori te predstave se odigrajo tudi na odru. Vidimo ju lahko kako izvabljata smeh gledalcem ali pa prikličeta solze, a ju vidimo tako, kot se vidimo mi, ki gledališče ustvarjamo in v njem živimo. To še ne pomeni, da smo vanj zaprti. V realnosti poskušamo živeti svoje resnično življenje, a pri tem nas pogosto gledališče zasleduje. Z nami je tudi, ko doma ležemo k počitku, ko se nekje zabavamo s prijatelji, ko smo v vlogi slehernika na odru življenja. Shakespeare je zapisal: »Ves svet je oder in da smo vsi igralci na tem odru življenja, kjer nastopimo v mnogih vlogah«. A to je predstava o nas, ki živimo in delamo v gledališču. Je predstava o gledališču in predstava o življenju.
Eden od te dvojice igralcev je starejši, njegova pot se počasi izteka. Tako v gledališču, kot tudi v življenju se bliža vratom v »deželo neodkrito, ki popotnik se iz nje ne vrne«. Ima znanje, izkušnje in položaj, ki pritiče seniorju. Ima veljavo in pomembnost, ki pa sta, tako kot vse v tem življenju, minljive narave. Drugi igralec je mlad, na začetku svoje poti, se še uveljavlja, odkriva čare in pasti življenja v gledališču. Njegova zvezda se šele vzpenja, počasi širi krila in zaseda prostor, ki je prej pripadal drugim. Tak kot je krog življenja, tak je tudi v gledališču. V hipu, ko nastaja, s tem tudi izginja. Ko se predstava konča, od nje ne ostane drugega kot spomin v zavesti tistih, ki so ji bili priča na eni in na drugi strani odra.
