Biti igralec je posebna usoda. (Izredna, dodaja Igralec.) Je usoda, ki človeku nameni v enem samem življenju okusiti stotine življenj. (Kaj okusiti, izkusiti! me popravlja Igralec.) Za igralca je privlak razsvetljenega odra večji od strahu pred temo, ki požira globine avditorija. (Strah te je lahko le teme na odru, vedno nam nastavijo kakšno tako scenografijo … itak v avditorij ne greš – no, razen če dobi kakšen režiser super izvirno idejo, godrnja Igralec.) Življenje igralca je večno lovljenje ravnotežja med vzvišenimi občutki, ki jih vzbuja bližina Umetnosti, ter pristno ponižnostjo, ki je potrebna za stvaritev skupinske umetnine, gledališke predstave. (Em, prosim? Po temle leporečenju se pa vidi, da nisi igralka, ampak dramatičarka in … c-c-c, tudi kritičarka, mi usta zaveže Igralec.)

Priljubljeni in večkrat nagrajeni ameriški dramatik David Mamet je poklic igralca izkusil na lastni koži. Ker je klic po igri nanj vrgel več senc kot svetlobe, je prestopil na stran svetlobnega vira in začel z zapisovanjem besedil, ki naj jih med ljudi ponesejo drugi – igralci. Življenje v teatru je eno njegovih zgodnjih besedil (nastalo je leta 1977), tokratna uprizoritev v režiji Petra Srpčiča pa že tretja na slovenskih profesionalnih odrih. Čeprav je od nastanka minilo že skoraj pol stoletja, igra ostaja aktualna – zakulisje gledališča se kljub tehnološkemu napredku ni bistveno spremenilo. Igralci si še vedno delijo garderobe, si podajajo mnenja in nasvete, se učijo besedila, se pred predstavo ličijo in si nadevajo kostume ter po predstavi lezejo iz njih ter drgnejo gledališko šminko z obraza. Laično občinstvo široko razprtih oči in začudenih src rado pestuje skrivnostno nedotakljivost gledališčnikov, Življenje v teatru pa spada med besedila, ki s komično navdahnjenim razgaljanjem ozadij to famo demitizirajo.

V tej drami za dva igralca ni protagonista in antagonista – pravzaprav sta oba oboje. John je mladi nadobudnež, ki še poln začetniškega zagona smelo vstopa v vsako novo vlogo, medtem ko je Robert v letih, ko se mu odrske deske pod nogami že skoraj pretrde ter mu po tradiciji pritiče vseznalsko modrovanje. Pretežni del ju spremljamo v njuni garderobi, kjer se pripravljata na predstavo (ali pa si od nje oddihujeta), kjer opravljata kolege, se oblačita in slačita, si podajata komplimente in graje, se pripravljata in sproščata. Njuno zavetje realistično zaobjame in podpre scenografija (Dušan Fišer, Peter Srpčič): na levi dve toaletni mizici z ogledali, obkroženi z desetinami sličic, kartic in listkov – pa dolgo stojalo, polno kostumov, in pred njim miza (ki v določenih prizorih služi tudi kot oder) – desno pa ozadje kulis, za katerimi naj bi se začenjal pravi oder. Zaodrsko realnost prečijo kratki izseki njunih odrskih življenj: ugledamo ju kot vojaka, poslovneža, mornarja, invalida s skrbnikom, kirurga, mladega Johna pa tudi kot shakespearjanskega kralja. Pester nabor teh drugih življenj poglavitno gradi kostumografija (Gordana Bobojević), ki nam z nedvoumnostjo izbranih oblačil iz fundusa že na samem začetku kratkih prizorov posreduje obilje informacij. Ločenost odrske in zaodrske realnosti (poleg same igre) definirata tudi oblikovanje luči (Primož Menhart, Peter Srpčič) in zvoka (Branko Rožman, tudi avtor (izbora) glasbe). V zaodrju sveti navadna, nevpadljiva luč, ki sveti v tišino, medtem ko se odrsko življenje kopa v raznolikih svetlobnih odtenkih, čustvena stanja karakterjev pa praviloma podčrtuje – sicer mestoma pretirana ali zgolj nepotrebna – glasba ali drugačna zvočna atmosfera.

Čeprav gre med igralcema tako za kolegialnost kot za rivalstvo ter za konflikt generacij, ki najde pomiritev v sprejemanju lastne pozicije – nas ne zanimata toliko vsak zase, kot nas intrigira njun odnos.

Ob vsem že povedanem pa v samem jedru uprizoritev vodita: igralca. Borut Veselko kot starejši Robert je spočetka poznavalsko pokroviteljski, arogantno zbadljiv, samovoljno glavni – kar pa se tekom igre prevesi v nerganje, tečnobo in občutje odvečnosti, s katerim mlajšega kolega ne obvladuje več. Ob sklepu igre se potopi v melanholijo skorajšnjega slovesa z otožnim občudovanjem mladega, pred katerim se gledališče šele odpira. Lok mlajšega Johna, ki ga interpretira Domen Valič, se, nasprotno, tekom predstave napenja: začenja z negotovostjo, občudovanjem in pretiranim spoštovanjem do starejšega kolega, ki pa mu z vsako novo odrsko izkušnjo zlagoma bolj in bolj preseda – njegova lastna samozavest pa raste in njegova igralska kariera je v vzponu.

Čeprav gre med igralcema tako za kolegialnost kot za rivalstvo ter za konflikt generacij, ki najde pomiritev v sprejemanju lastne pozicije – nas ne zanimata toliko vsak zase, kot nas intrigira njun odnos. Prav iz tega občutljivega območja njunega preseka namreč izhajajo živost, plastičnost in prepoznavnost karakterjev, ki ju Veselko in Valič utelešata. Po nekoliko suhem uprizoritvenem začetku, ki vse stavi zgolj na moč interpretacije besedila in v katerem se Valičev lik ne uspe prav prepričljivo vzpostaviti, se odrske situacije zlagoma razvijejo in iz obeh igralcev izvabijo živahno odzivnost. Postopno razkrivanje skrbno varovanih plasti zasebnih osebnosti ter razmah užitka v igri vrhunec dosežeta v prizorih bralne vaje ob kosilu, scene dveh mornarjev in objestnega pijančevanja v garderobi.

Življenje v teatru občinstvu servira tudi nekaj bodic na njegov račun – a naše občinstvo je bilo inteligentno, smejalo se je le na pravih mestih ter ob zaključku zgledno ploskalo, da sta igralca brez težav odigrala tudi posrečen poklon, sestavljen iz vseh vrst klasičnih poklonov s poslednjim izsiljenim vred. Sicer pa se igralca obregneta tudi ob kritike – še dobro, da kritiki svoje delo menda jemljemo vsaj malce manj osebno kot igralci …