Cankarjevo komično, farsično ogledalo družbi kaže vse bolj groteskno, spačeno, nervozno podobo sveta. Sebičnost, skorumpiranost, amorala, cinizem in brezbrižnost; ta neustavljiva, hazarderska sla, imeti več in še več na račun drugih, se zdi nepremagljivo patološka. In nečloveška.
Zgroženi del naroda se tiho sprašuje, kje je košček resničnega »blagra«, ki mu po pravici pripada, ter ponižan in razžaljen potrpežljivo čaka na obljubljeno, v ustavi zagotovljeno socialno državo, ki jo v krempljih drži nevidni Imperij peščice »blaženih psihopatov«.
Medtem ko politična elita, zbrana okrog Grozda, ves čas vzorno skrbi za »programe«, ustvarja kaos in vešče uspava narod z virtualnimi ideološkimi spori, se zdi, da se je naš velecenjeni individualec in intelektualec Ščuka nekam izgubil, potuhnil, skril, se morda celo izločil, zapil, ... ni važno! Važno, da se smejimo, zabavamo in se sploh imamo lepo. Da nam nič ne manjka, da vino teče v potokih ter da so vedno okrog nas pečene piške in dobre miške!
Vse!
Za narodov blagor!
