»Družba, ki gospodari, je hudó osleparila umetnika.«
(Ivan Cankar, Bela krizantema)

Cankarjev Blagor, napisan leta 1900, pri Schwentnerju izdan 1901, s posredovanjem Zofke Kveder krstno uprizorjen v Pragi 1905, se ukvarja s popačenostjo človekovega duha, duše. Čeprav je bila praška premiera razprodana in je doživela uspeh, so, tipično, v Ljubljani tedanji časopisi to komajda omenili. Je šlo za zavist, za psihopatsko razdiralno silo? Čemu tak odpor do dobro napisane komedije? Čemu očitki, da je pretežka, da je brez realistične podlage, da ne kaže poznavanja slovenskih razmer itn.?

Blagor je težek, je realističen in odlično kaže ogledalo tedanjim in današnjim slovenskim ter svetovnim razmeram; je natančna analiza psihopatologije, ki v veliki meri obvladuje današnji globalizirani svet, prepuščen peščici brezbrižnih, brezdušnih, brezvestnih, katerim se je težko ali skorajda nemogoče upreti.

Se jim je uprl Golob, na neki način centralna, glavna figura Blagra, podobna kasnejši Smoletovi Antigoni, ki je prav tako ni na prizorišču? Golob se je obesil. Kako se je, notranje prizadet, Cankar vživel v Golobov samomor? Cankar se je sistematično zapil. Je Golob Cankarjev alter ego? Golobu se je svet zaradi zla, pokvarjenosti, zavisti sesul. Preobčutljiv je bil, preveč čist, pošten, resnicoljuben, preveč neomadeževan. Cankar je tudi občutljiv, k sreči pa vztrajen, zagrizen v svoj prav.

Taras Kermauner v knjigi Cankarjeva dramatika poudarja: »Tisti hip, ko si je Cankar umislil, da zmore življenje premagati, je moral spremeniti odnos do njega, s tem pa obliko dramskega teksta: izbrati takšno, ki omogoča lahkoten, suveren, vzvišen, obvladujoč odnos. Odnos je tem bolj suveren, čim bolj je zunanji, čim manj je človek v njem notranje prizadet.« Prizadetost, na katero opozarja Kermauner, je tisto, kar med drugim lahko raziskuje in uprizori naš novi študij Blagra. Iskati prizadetost v tistih dramskih osebah, ki so obsojene na odnos z ljudmi, ki niso nikoli notranje prizadeti, z Grozdom, Grudnovko, Grudnom. Notranja prizadetost je globlja od površinske. Klinično je dognano, da je pri psihopatih / sociopatih prizadetost – notranja, globlja in površinska – večinoma mojstrsko zaigrana.

Kermauner poudarja: »Tisti hip, ko si je Cankar umislil, da zmore življenje premagati, je moral spremeniti odnos do njega /…/« Ščuka, ki hrani Golobova pisma, verjetno tista pisma, ki intimno izpovedujejo notranjo prizadetost zaradi sveta in hudobnih ljudi, izreče stavek: »Premislil sem si, jaz hočem živeti,« ki ga lahko razumemo kot začasno predajo, moment defetizma, ali kot napoved poti, na kateri je mogoče življenje razočaranj premagati. Kdo je Ščuka? Zakaj bi ne bila ženska? Je mogoče, da je Cankar mislil na Zofko Kveder, s katero si je v času pisanja Blagra intenzivno dopisoval? Mar ni Kvedrova, ki ji je bilo celo prepovedano pisati, se podpisovati s svojim imenom, med številnimi psevdonimi uporabljala psevdonima Grabovska? Mar ni ščuka riba, ki grabi druge ribe? Kaj zagrabi žurnalistka Ščuka že takoj na začetku Blagra? Druge ljudi? Ne.

Zagrabi tisto, kar je v njihovi notranjosti. Zagrabi pojem: človečnost. Izpostavi temeljno nasprotje med »ubijanjem človečnosti« in »udejanjanjem človečnosti«, nasprotje, ki je rdeča nit Blagra. Če si sposodimo Horatiov stavek iz Hamleta, lahko Ščuko imenujemo: »Prah je, ki naj nam draži dušno oko.«

V ljudeh tipa Grozd, Gornik, Grudnovka ni človečnosti, ni dušnega pogleda. Ob njih človečnost hira, izginja tudi v tistih, ki tem trem strežejo, se jim udinjajo.

Če smo zmožni ugotoviti, da smo Grozdu, Grudnovki, Grudnu podobni –  pa četudi le za kanček – nas mora navdati groza. Ne toliko groza nad njimi, temveč nad nami samimi. V takšni zgroženosti tiči upanje. Če se znamo zgroziti nad svojimi napakami, če premoremo kanček samokritičnosti, kanček občutka do drugih ljudi, potem smo na dobri poti, da psihopata / sociopata, ki raste, hitro raste, v kali zatremo.

Ljudje tipa Grozd, Grudnovka, Gruden so, paradoksalno, »tragične« figure. Ne morejo se zavedati tega, da so psihopati/sociopati. Paradoks je, da se nam, če jim nočemo biti podobni, morajo zasmiliti. Paradoks je, da moramo, čeprav ves čas manipulirajo z nami, zbezati iz svoje človečnosti / duše kanec empatije zanje. Kako se vživeti v samooklicano trojico, ki ves čas dramskega dogajanja v Blagru ravna v skladu z Edmondovim sociopatskim stavkom iz Kralja Leara: »Kar je dobro, je dobro zame!«?

Izraz psihopat so najprej uporabili okrog leta 1900, v času nastanka Blagra. S tem izrazom so psihiatri označevali paciente, ki so bili navzven videti povsem normalni, vendar očitno niso imeli nobenega občutka za etiko in za pravice drugih ljudi. Temu so psihiatri rekli moralna prikrajšanost ali moralna norost. Okrog leta 1930 je bil izraz psihopat preimenovan v »sociopat«, da bi poudarili, kakšno škodo lahko naredi takšna oseba družbi. Danes psihopata / sociopata označuje besedna zveza: disocialna osebnostna motnja.

Katere so klinično dognane lastnosti psihopatov?
1. Brezbrižnost ali mrzlo-srčnost, trdota, pomanjkanje empatije.
2. Plitvo čustvovanje. (Ne poznajo občutka osramočenosti, krivde in zadrege. Njihov spekter je zožen predvsem na poželenje, slo in jezo. Veliko je tudi nevoščljivosti, zavisti.)
3. Neodgovornost in nezanesljivost. (Za vse okrivijo druge. Če so potisnjeni v kot, sicer priznajo krivdo, vendar brez občutka sramu in kesanja / skrušenosti. Sploh nimajo moči, da bi spremenili svoje obnašanje. Ne znajo se pokesati.)
4. Neiskrenost. (Zanje je značilen površinski šarm. Predani so videzu, znajo narediti vtis. Lahko so zelo zgovorni, so pravi sofisti. Govor napihnejo, izkrivijo ga v prid svojim ciljem ter ga s tem razvrednotijo. Slabo, plitvo dojemajo pomen besed. Ne ločijo med nevtralnimi pojmi in tistimi, ki izzovejo čustva. Težko razumejo metafore. Verjetno so jim fraze bliže.)
5. Pretirano si samo-zaupajo. (Samo-poveličujejo se, se bahajo pred sabo in pred drugimi.)
6. Imajo zoženo pozornost. (Stvari, ki pridejo vmes, ne odvrnejo njihove pozornosti. Če lovijo srno, lahko mimo njih teče pet zajcev. Niti enega ne bodo ustrelili. Čakajo srno.)
7. So sebični, egocentrični, nezmožni iskrene ljubezni in bližine.
8. Nezmožni so načrtovati prihodnost. Nimajo občutka za realistične / stvarne, dolgoročne cilje. (Njihov edini cilj je priti na oblast brez razvojnih ciljev. Program je izgubljen, pa kaj.)
9. So nasilni oz. imajo nizko frustracijsko toleranco. (Nasilnost se kaže v razdražljivosti, agresivnosti: verbalni in fizični. Zaradi malenkosti lahko zalajajo na sočloveka, se derejo nanj, ga, sploh če je podrejen, pahnejo od sebe, celo porinejo po stopnicah.)  

Kaj je v Ščukinem članku, da mu je nekdo pripravljen zaradi tega celo zlomiti tilnik? Grozd zakriči v množini: »Stopimo mu na tilnik!« Tudi novinarke ubijajo, mar ne?

Kristus okrog leta 33 poudarja: »Zakaj tudi sami od sebe ne presojate, kaj je prav?« Mar lahko razlagamo ta Kristusov očitek na ta način, da moramo kot skupnost ljudi vzpostaviti zdravo, k pravičnosti stremečo kritično maso družbe, ki ji gre za človečnost, za dušno oko in se zmore odzvati na »vladavino« peščice, ki je navzven videti normalna, navznoter pa brez slehernega občutka za presojo, kaj je etično prav in kaj ni?

Kako s človečnostjo nad disocialno osebnostno motnjo? Kako naj jim pomagamo, da ne bodo uničili človečnosti?

Ščukin smeh v finalu Blagra je bil mogoče za nekaj časa učinkovit leta 1905 v Pragi. Mogoče je bil za nekaj časa učinkovit po vsaki uprizoritvi. Upajmo, verujmo, da bo naša uprizoritev učinkovala, zdravila. Upamo, verujemo, da smo drobec, delček, kvark kritične mase družbe, ki ji gre za udejanjanje človečnosti, dušnega pogleda, drugače se Blagra sploh ne bi lotili.

Viri:

• Taras Kermauner, Cankarjeva dramatika. Ljubljana, 1979.
• This is How to Deal with Psyhopats and Toxic People: 5 Proven secrets. Barking up the wrong tree. https://www.bakadesuyo.com>2016/10.
• Dealing with a sociopath, psychopat, or idiot (Part3). Art of Charm. https://theartofcharm.com/blog/
• 9 clues that you may be dealing with a psychopath. Psychology Today.  https://www.psychologytoday.com
• MKB-10 Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene. Deseta revizija. 2. izdaja. IVZRS, Ljubljana 2005.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)