Jaka Smerkolj Simoneti, 13. 9. 2022

Komedija današnjih tragedij

Dario Fo: VSE ZASTONJ! VSE ZASTONJ! Prešernovo gledališče Kranj, 10. 9. 2022.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Kranjsko gledališče je letošnjo sezono odprlo s Fojevo proletarsko komedijo iz leta 1974, ki zaradi trenutnih družbenopolitičnih razmer uživa skorajda neverjetno aktualnost. Sprožilni trenutek dogajanja je upor kupcev v trgovini, podprt s strani stavkajočih delavcev na ulicah, ki se sunkovitemu dvigu cen zoperstavijo z mislijo, da bodo plačali toliko kot pač lahko, za (mnoge) brezposelne ali podplačane to pomeni nič. V trgovini se znajde tudi brezposelna Antonia, ki se pridruži uporu. Posredno vanj vključi svojo prijateljico Margherito, honorarno delavko na klicnem centru FURS-a, s katero pričneta verigo bolj in manj duhovitih peripetij, skozi katere nas Fo popelje v žanru situacijske komedije, ki se spogleduje s farso in mestoma absurdističnimi elementi. Aktualna komedija, ki bi jo danes lahko opredelili s pridevnikom »prekariatska«, po eni strani angažirano kritično motri trenutno situacijo, po drugi pa se z njeno lahkotno obravnavo materiala problematizirajo možnosti institucionalnega dramskega gledališča za naslavljanje tovrstnih problematik, četudi zgolj implicitno.

Kranjska uprizoritev pod režijsko taktirko Ajde Valcl je polna tiste žlahtne brzavosti, ki je potrebna za tempo komedije. Odlikujejo jo hitri, odrezavi dialogi v prizemljeni govorni legi (lektorica Barbara Rogelj), ki dopolnjuje telesne karakterizacije koreografinje Lade Petrovski Ternovšek. Govor in telo ustvarjata širok razpon ekspresivnih možnosti, premišljeno izbranih glede na situacijo in like v njej, s čimer je močno oplemeniteno sicer relativno nekompleksno dramsko besedilo. Podobno fluidnost zavzema scenografija Urše Vidic (asistentka Anja Gruden), ki dinamiko išče s pohištvenimi elementi na kolesih in denimo na primeru vrat ustvarja teren za nekatere najbolj inventivne ter duhovite mizanscenske situacije. Prav ta mobilnost scenografije pa se zdi v uprizoritvi ne docela raziskana v potencialih preostalih elementov, ki so razen »prihoda« in »odhoda« z odra relativno statični. Druga izjemno domiselna poteza je zamejitev globine odra s steno iz pleksistekla. Ta izložbeni karakter prostora sočasno iz intimnega prostora Antonijinega stanovanja (ki je osnovno prizorišče dogajanja) ustvarja javno prizorišče, s čimer potencira neko temeljno napetost v atmosferi, saj se »zločin« dogaja vsem na očeh oziroma sta Antonia in njena družba lahko v vsakem trenutku zasačeni. Tvori tudi ločen vsebinski plan, saj ozavešča dejstvo, da je predstava o kritiki kapitalizma znotraj svojih produkcijskih pogojev tudi sama na sebi artikel sistema, ki ga skuša kritizirati. Ta sicer domiselni in nujni komentar k vsebini ostaja v uprizoritvi premalo naslovljen, da bi gledalcu omogočil vtis globlje premišljenosti obravnavanega problema. Uprizoritveni prostor pomembno dopolnjuje oblikovanje svetlobe Andreja Hajdinjaka, ki navkljub »vsakdanjosti« dogajanja še vedno (predvsem v uvodnem prizoru na ulici) najde prostor za umestitev nekaj resnično vizualno impozantnih podob in se (sploh v tandemu z Vidic) kaže kot mojster osvetljevanja razpršenih scenografij.

Aktualna komedija, ki bi jo danes lahko opredelili s pridevnikom »prekariatska«, po eni strani angažirano kritično motri trenutno situacijo, po drugi pa se z njeno lahkotno obravnavo materiala problematizirajo možnosti institucionalnega dramskega gledališča za naslavljanje tovrstnih problematik, četudi zgolj implicitno.

Največjo vrednost predstave vsekakor predstavlja igralska ekipa, pri čemer gre omeniti predvsem Vesno Pernarčič (Antonio) in Vesno Slapar (Margherita), ki se v uprizoritvi izkažeta kot mojstrici komičnega žanra. Če prva s svojo neumorno energijo postane jasen motor uprizoritve, ki s svojo prisotnostjo in duhovitimi vložki glasovnih modulacij oživi vsak prizor, v katerem nastopi, se druga v sicer bolj pasivni vlogi izkaže predvsem v nemem komentiranju dogajanja in obvladovanju mimike ter predvsem pogleda kot ultimativnega orožja komedije. Pernarčič in Slapar ustvarita arhetipski komični duet, ki pa ostaja bistveno prizemljen v družbeno realnost in s tem nudi prepotrebno težo vsebine. Pridružujeta se jima Aljoša Ternovšek kot Antonijin partner Giovanni, ki svoj dramaturški lok plete predvsem iz postopnega spoznavanja neživljenjskosti sistema (in tiste prežvečene šale o njegovi prikriti homoseksualnosti, ki besedilo trdno umešča v prejšnje stoletje in bi jo bilo v sodobni uprizoritvi morda smiselno opustiti), in njegov sodelavec Luigi, Margheritin partner, ki ga s prisrčno naivnostjo upodobi Miha Rodman. Njun prizor prehranjevanja s pasjo hrano, semeni za papagaje in zajčjimi glavami se zdi ključen pri iskanju preseka med tako aktualno vsebino in komedijo, a se na žalost osredotoča predvsem na slednjo, pri čemer (tudi v besedilu) zanemarja težo dogajanja. Kompozicijo zaokrožuje Blaž Setnikar, ki upodobi več različnih likov, pri čemer globlje psihologizacije primerno zamenja z velikopoteznimi karakterizacijami. Svoji vlogi ustrezno se najbolj približa absurdnosti, ki, podkrepljena z močnim naslanjanjem na telesni izraz, doseže komične figure, asociativno vezane na risane junake. Njegovo podobo do konca izoblikuje kostumografija Urške Recer, ki prav tako vzpostavi jasno razliko s splošno oblačilnostjo preostalih likov in pri Setnikarjevih išče komičnost, četudi klišejsko, že v sami kostumografiji.

Režija Ajde Valcl pametno izkoristi vse mogoče vstope na oder in z njega, pri čemer jo zelo plemeniti izkoriščanje drugega plana za pleksisteklom. Uprizoritev tako drži dober tempo (dramaturg Marko Bratuš), četudi se proti koncu, predvsem zaradi sledenja vzpostavljenemu uprizoritvenemu jeziku, zdi nekoliko prepolna postranskih peripetij. Skrbno in predvsem z dobro mero zadržanosti je uporabljena tudi glasba Polone Janežič, ki emotivno podkrepi posamezne prizore in montaže, ne da bi pri tem postala vsiljiva ali nadomestila temeljni uprizoritveni ritem. Vse zastonj! Vse zastonj! je tako solidna uprizoritev, sploh glede na redkost komedij v slovenskih gledališčih. Njen temeljna težava pa se morda skriva ravno v aktualnosti obravnavanih vprašanj, saj se zdi, da jo pesti manko distance in s tem kritične obravnave materiala. Njen zaključek s splošno pasivnostjo civilne družbe, z neštetimi grafiti protestnih sloganov in s simbolično povednim obedom na pokrovu krste pa se izkaže za prebanalnega.

Blaž Setnikar, Miha Rodman, Vesna Pernarčič, Vesna Slapar, Urška Recer, Urša Vidic, Polona Janežič, Lada Petrovski Ternovšek, Anja Gruden, Aljoša Ternovšek, Andrej Hajdinjak, Barbara Rogelj, Ajda Valcl, Marko Bratuš

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 14. 9. 2022
Noč ima svojo moč
Jaka Smerkolj Simoneti, 2. 9. 2022
Muzej (ne)srečnih življenj
Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 6. 2022
Ujetnica drugega pogleda