Vesela vdova

Opereta Vesela vdova avstrijsko-madžarskega skladatelja Franza Lehárja velja za pravo uspešnico mednarodnih glasbenogledaliških odrov, ki je zaslovela kmalu po svoji premierni uprizoritvi v gledališču Theater an der Wien 30. decembra 1905. Libretista Viktor Léon in Leo Stein sta zgodbo o bogati vdovi, ki želi ohraniti svoje premoženje po nedavno preminulem možu, povzela po vsebini veseloigre L’attaché d’ambassade (Ataše z ambasade) francoskega dramatika in libretista Henrija Meilhaca. Komične zaplete, ki soočajo ljubezensko hrepenenje mlade vdove Nanne, da si najde novega življenjskega sopotnika (grof Danilo Danilovič), z ekonomskim interesom oblasti obubožane kneževine Pontevedro, je Lehár izdatno podprl s svojo duhovito glasbeno govorico, ki ostaja zvesta operetnemu kánonu dunajske glasbene dinastije Straussovih, obenem pa jo je po načelu sinteze nadgradil z obširnimi in radoživimi plesnimi vložki ter govorjenimi dialogi. Najbolj karakteristični in priljubljeni odlomki operete (Pesem Vilje, Da geh’ ich zu Maxim ter Valček vesele vdove) zgovorno kažejo na duh časa zlate secesije (fin de siècla) in tedanje visoke družbe. Novo mariborsko produkcijo operete Vesele vdove je režiral mednarodno priznani in večkrat nagrajeni gledališki ustvarjalec Hugo de Ana.