Večno mladi

Staranje je postalo najhujši bavbav, najstrašnejša bolezen novega veka. Ker ji ne moremo ubežati, je najbolje, da (če se ne poslovimo mladi in lepi) umremo od smeha. Zavrtimo čas v leto 2065. V gledališki stavbi na Slovenski 27 ni več hrama umetnosti, ampak dom za ostarele. Odrske deske kljub priletni starosti še pokajo, predvsem takrat, ko jih zatresejo upokojeni igralci, zdajšnji varovanci doma za ostarele. Rock'n'roll tretjega življenjskega obdobja je vse prej kot dolgočasen. Hrupno podivjani, presenetljivo gibčni in glasovno ubrani bivši člani mariborskega gledališkega ansambla se zabavajo ob hitih "Born To Be Wild", "Sexbomb", "I Will Survive", "I Got You Babe" … Pod njihovimi nogami oder ponovno, kot v zlati dobi gledališča, katarzično zavibrira. V huronsko smešni glasbeni komediji švicarskega dramatika in skladatelja Erika Gedeona (1963) Večno mladi starci obudijo rock'n'roll in na dušek pometejo s strašljivimi zgodbicami o staranju. Bosansko-avstrijski režiser in glasbenik Sandy Lopičić, vodja znamenitega Sandy Lopičić orkestra, (iz)najde težko iskani zvarek za večno mladost – zabavo, ki trese oder in ruši stereotipe o starcih.