Vas lahko zapeljem?

Vsak od petnajstih kratkih prizorov, ki sestavljajo igro Vas lahko zapeljem, se začne tako rekoč in medias res; v usodnem trenutku očesnega stika, dotika, srečanja, ki dve osamljeni, v gomazečo betonsko reko izgubljeni figuri vsaj za trenutek spremeni v človeka z zanimanjem, željo, iskro, celo zametkom neke strasti. Kot bi se iz enolične sivine vsakdanjega vrvenja in hitenja svet v vsakem od teh haikujev ustavil v vznemirljivost že skoraj pozabljenih barv najrazličnejših vrst zapeljevanja in osvajanja. A le za trenutek – nerodnost, neodločnost in celo nezmožnost komunikacije sodobni svet vedno znova požene nazaj v dir ponovne osamljenosti in ponovnega iskanja.