Varovanec hoče biti varuh

Handkejeva igra Varovanec hoče biti varuh je bila v režiji Iztoka Toryja v (takrat še) Eksperimentalnem gledališču Glej uprizorjena že leta 1972. Režiser se je po skoraj 45 letih znova loteva in s tem obeležuje tudi Glejevo 45 letnico. Ne gre za rekonstrukcijo tedanje uprizoritve, temveč za novo uprizoritev, čeprav se kančku rekonstrukcije zagotovo ni moč upreti.
Varovanec hoče biti varuh je igra brez besed. Jezikovne znake zamenjajo kinezični in vizualni znaki, pomembno vlogo igrata ritem in zvok. V dvanajstih prizorih Varuh in Varovanec, mestoma klovnsko, preigravata variacije na temo moči. Dogajanje je postavljeno v podeželsko okolje, v katerem Varuh Varovanca uči, ga vzgaja, mu kaže, kaj in kako je treba, ga trenira in disciplinira, Varovanec pa se mu na takšen ali drugačen način upira. Odnos nadrejenosti in podrejenosti se v vsakem prizoru posebej, v najbolj vsakdanjih situacijah –  prav po Barthesovo – na novo konstruira, nastaja, se šele vzpostavlja. Odnos med Varuhom in Varovancem je jasen, vendar ni samoumeven – ni nekaj naravnega, temveč je plod delovanja odnosa človek-človek.