Prva zamisel o ustanovitvi alternativnega gledališča se je pojavila ob koncu l. 1969 kot ideja Lada Kralja, Zvoneta Šedlbauerja in Dušana Jovanovića, ki se jim kasneje pridružita še Igor Lampret in Iztok Tory. Prva predstava tedaj še formalno-pravno neobstoječega gledališča je bila Kaspar avstrijskega pisatelja Petra Handkeja 25. junija 1970, dober teden kasneje pa je tudi uradno zaživelo eksperimentalno gledališče »z začasnim (delovnim) naslovom Glej«.

Ob letošnji obletnici bodo v Gleju obudili predstavo Varovanec hoče biti varuh, ki jo je v gledališki sezoni 1971/1972 režiral Iztok Tory. Tekst Petra Handkeja je bil 26. maja 1972 uprizorjen v Viteški dvorani Križank, v predstavi pa sta nastopala Brane Ivanc in Jože Mraz. Tedanja uprizoritev je bila po besedah Torya prelomna predvsem zaradi poskusa uveljavitve forme gledališča brez besed, ki tedaj v slovenskem prostoru ni bila poznana. Ta zvrst, ki pravzaprav ni nikoli postala del gledališkega mainstreama, je drugačen gledališki kod, ki ni pantomima oziroma plesna predstava, temveč teater sam po sebi in je bil radikalen tako pred skoraj 43 leti kot tudi v sodobnosti. Tudi tokrat bo Tory v vlogi režiserja pristopil k uprizoritvi na podoben način, vlogo varuha in varovanca pa bosta tokrat odigrala Niko Goršič in Blaž Šef. Handkejev tekst, izhajajoč iz avtobiografske analize odnosa med njim in njegovim očimom, se zlahka prenese v katero koli konfliktno zgodbo med dvema posameznikoma. Odnosi moči in prevlade, ki jih dva igralca skozi klasično psihološko gledališko igro brez teksta in glasbo znotraj scenografske podobe Urše Vidic preigravata pred očmi občinstva, ostajajo neodvisni od časa in prostora. V predstavi bodo tako prepoznani tudi obrisi statusnega preigravanja, odnosov podrejenosti in nadrejenosti, ki se jih zlahka preslika tudi na odnos med skupnostmi oziroma kolektivitetami.

Od svojih začetkov pa do danes se je navkljub različnim umetniškim vodstvom in vizijam uspelo ohraniti osnovno Glejevo poslanstvo, tj. prostor za tiste ideje, ki jih gledališki ustvarjalci ne morejo uresničiti drugod. S svojo petinštiridesetletno tradicijo je Glej pomembno prispeval k razvoju slovenskega gledališkega prostora; njegova ustanovitev pomeni pričetek pohoda progresivnih teatrskih poetik ustvarjalcev skozi institucije, v njegovih prostorih (od Viteške dvorane v Križankah, preko MGL-­ja, kapelice na Poljanski cesti, kopališča Tivoli, kleti v Moderni galeriji do dvorane na Gregorčičevi) pa so skrivnosti teatra raziskovali praktično vsi gledališki ustvarjalci tekom svoje karierne poti.