Utva

Tomi Janežič se je loteva drugič, tokrat je delo na predstavi izšlo iz dela s študenti podiplomskega študija igre na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, nadaljevalo pa z razširjeno ekipo igralcev v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu. Proces je trajal 16 mesecev in je temeljil na intenzivnem igralskem delu in praktični analizi teksta – skozi akcijo, v prostoru. Uprizoritev tematizira ustvarjalnost samo in poskuša teme drame obravnavati ne le na ravni vsebine, temveč tudi v uprizoritvenem, oblikovnem smislu, z različnimi gledališkimi sredstvi. Skozi proces se je tako za vsako dejanje izkristalizirala tema, ki jo predstava obravnava skozi specifične uprizoritvene postopke, strategije in fokus. Utva je obsežen umetniški projekt, sestavljen iz štirih predstav – dejanja so vsebinsko, tematsko in uprizoritveno zaključene celote – ki vključuje in prehaja skozi različna umetniška polja.

»Potrjeni pustolovec med režiserji, Tomi Janežič, se odloča, da postavi Utvo v celoti, skupaj z vsemi njegovimi dihotomijami (komedija/tragedija, starost/mladost, tradicija/novo) in dvoumnostmi (življenje-umetnost/realnost-iluzija/vsebina-forma). S Čehovim in s študenti drame ter njihovimi profesorji, takorekoč – v samem izhodišču (centru), je iskal je odgovor na vprašanje »Kako?« In odgovor na vprašanje »Zakaj?« da predstava sama.« (Iz kritike Igorja Burića)