Vsako uničenje je hkrati gradnja nečesa novega.
Pek, jasnovidka, vodovodar, župan, zvonarka. Nevidni, spregledani, zlomljeni, transcedentirani. Skupnost mesta in mesto skupnosti. Zbrani, da sodijo zgodovini. Zgodovini, ki je podrla njihove sanje, želje, strasti. Zavladala njihovemu času. Uzakonila pravila igre. Porazdelila moč. Zgradila klavstrofobično skupnost, polno neizrečenih skrivnosti. Jim pustila le še spomine. Boleče, minljive, igrive, žgoče, ljubeče. Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni. Vsi čakajo spremembo, ki je ni od nikoder.
Kdo gradi skupnost? Čigav je teritorij mesta? Kdo nadzira čas? Kako se v družbi porazdeljuje moč? Kako pognati korenine, ko je svet v nenehnem nastajanju? Kako zgraditi polje mogočega? In kje je v življenju prostor za igro, ko je spontanost prepovedana?
Vsako uničenje je hkrati gradnja nečesa novega. Prvi izveninstitucionalni projekt Počemučke. Stejtment neke generacije o neki skupnosti, nekem času, nekem mestu, neki ideji in neki anti-generaciji. Anti-ideji. “Samo, da igramo.” Under Construction.
