Strokovna žirija je med 29 novimi slovenskimi dramskimi besedili, ki so prispela na razpis, najbolje ocenila Usedline avtorice Katarine Morano. Kot je v utemeljitvi zapisala žirija v sestavi Vesne Jevnikar, Jakoba Ribiča in Tomaža Toporišiča, se družinski člani po mamini smrti zberejo, da pospravijo stanovanje. Tu so njene reči, pa tudi različni spomini. Gre za majhne drobce, ki se postoma usedajo na dno naše biti, nas definirajo in konstituirajo kot osebnosti.
Besedilo o tem, kaj ostane za nami, ko nas več ni, že doživlja gledališko uprizoritev, in sicer v režiji Žige Divjaka in produkciji Mladinskega gledališča ljubljanskega. Kot je izpostavila Moranova, želi z dramo reflektirati o tem, kako težko se je ustaviti, kako težko je ustaviti kolesje časa, v katerega smo zapadli. "Tega nismo zmožni niti v družini ob smrti mame," je povzela avtorica.
Nagrado za mladega dramatika je žirija izmed devetih prispelih besedil dodelila Eli Božič za besedilo Interpretacija Sanje. Besedilo govori o spletni vplivnici in je interpretacija sanj o instantnem materialnem uspehu, slavi, denarju ter družbenem pomenu.
Božičeva si želi, da bi tudi njeno besedilo doživelo gledališko premiero. "Je pa forma takšna, da bi zahtevala malo premisleka, kako besedilo postaviti na oder," je povedala avtorica in dodala, da si ne želi, da bi se predstava norčevala iz sveta vlogarjev, saj to ni njen namen, temveč gre zgolj za prikaz tega, v kakšnem svetu živimo.
Druga žirija, v sestavi Diane Koloini, Viktorije Rangelove in Tery Žeželj, pa je podelila festivalske nagrade. Šeligovo nagrado za najboljšo izmed predstav, ki jih je v tekmovalni program uvrstil selektor Rok Andres, je dodelila uprizoritvi Solo v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v koprodukciji Maske Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča.
Režiserka je pojasnila, da je posebnost predstave, v kateri so ustvarjalci imeli odprte roke, sodelovanje z gledalci. "Gre za posluh in spoštovanje do gledalcev z naše strani in odzivnost ter neko željo po igranju z njihove strani," je dejala, izpostavila pa še eno posebnost predstave oziroma dogodka, to sta pijača in jedača.
Za najboljšo igralko festivala je žirija izbrala Marjuto Slamič za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Jureta Novaka in produkciji SNG Nova Gorica ter Slovenskega mladinskega gledališča. Za najboljšega igralca pa je žirija izbrala Benjamina Krnetića iz zmagovalne uprizoritve Solo.
Posebno nagrado Tedna slovenske drame je žirija dodelila predstavi Under construction v režiji Aljoše Lovrića Krapeža in produkciji Gledališča Glej, in sicer za kreacijo, ki inventivno povezuje različne gledališke jezike.
Najboljšo predstavo festivala pa je izbrala tudi publika, ki je najvišjo oceno dodelila uprizoritvi In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek, ki je nastala v režiji Matjaža Bergerja in koprodukciji Anton Podbevšek Teatra ter SNG Nova Gorica.
Direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak je vesel odziva publike na festival. Kot je izpostavil, so bile predstave dobre obiskane, odzivi pa zelo dobri. Zadovoljen je tudi, da so festival lahko praktično v celoti izpeljali, odpadla je le otvoritvena predstava. "To je v teh časih, ko vendarle še pustoši covid-19, odlično," je ocenil.
Kot je dejal, smo bili v skoraj dveh tednih priča izrednim predstavam in dogodkom. "V Tednu slovenske drame vsako leta v mestu vlada posebno vzdušje," je izpostavil tudi kranjski podžupan Janez Černe, ki se že veseli naslednjega festivala. Novak pa se nadeja, da bo ta potekal v bolj mirnem in stabilnem svetu.
Še pred zaključkom letošnjega, 52. Tedna slovenske drame sta bili sicer podeljeni tudi bienalni nagradi za kritiško in teatrološko delo, ki ju podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Nagrada Vladimirja Kralja za življenjsko delo je pripadla dramaturginji, prevajalki, urednici in teatrologinji Alji Predan, priznanje za dosežke v zadnjih dveh letih pa literarni in gledališki kritičarki ter publicistki Petri Vidali.
Kot je pojasnila strokovna komisija, v sestavi Diane Koloini, Maše Radi Buh, Barbare Skubic in Roka Vevarja, je Predanova "v polju, ki je bilo ob njenem vstopu pred štirimi desetletji izrazito maskulinizirano in kjer so še danes vidne neenakosti, s svojo profesionalnostjo, ambicioznostjo, preudarnostjo, načelnostjo in avtonomnostjo, a tudi odprtostjo in zaupanjem, tlakovala pot mnogim dramaturginjam in teatrologinjam kasnejših generacij ter je nenadomestljiva soustvarjalka slovenske gledališke krajine".