Sami sebi smo senca.
Vsaj en antični Grk je trdil, da je edino prav zlesti ven iz sebe in se podati po poti spoznanja. A kaj, ko je notri tako udobno … No, ali pa vsaj varno. Le kaj preti onkraj znanega? Da, znanja je vedno več, kot človeštvo segamo dlje in bolje. A dotoki informacij so vedno bolj personalizirani, od algoritmov podivjani hudourniki, ki nas preplavljajo in odtujujejo od drugih ljudi, včasih celo stvarnosti. Bolj kot kadarkoli poprej je udobno ostati v votlini, si jo narediti v pravo jazbino in se držati svoje teologije.
Sodobna interpretacija tiste popularne Platonove o votlini skozi fizični teater in animacijo lutk raziskuje družbene in psihološke spone, ki nas vežejo na svet senc. Kdo ali kaj nas drži v pesti, da se ne premaknemo, da se ne odpravimo na boljše, lepše? In kaj je pravzaprav lepše in boljše? Kdaj postane razpravljanje o metafizičnem ovira za praktično dobro?
