Foto: Claudi Sovré
Foto: Claudi Sovré
Umetnost preživetja pod drobnogled vzame zgodbo, ki je pod drobnogled vzela zgodbo – nadaljujemo tisočletno človeško tradicijo lokaliziranja, rekontekstualiziranja in iskanja novega, morda celo boljšega znotraj že obstoječega.
Kratko zgodbo Tisti, ki ostanejo in se borijo je vplivna afrofuturistična avtorica N. K. Jemisin napisala kot odgovor na presenetljivo obskurno štorijo svetovno znane znanstvenofantastične pisateljice Ursule K. Le Guin, ki nosi naslov Tisti, ki zapustijo Omelas. V obeh primerih gre za kontemplacijo limit človeške domišljije. Avtorici raziskujeta, koliko si je človeštvo sposobno predstavljati utopijo. Medtem ko Le Guin sugerira, da si občo lepoto in dobroto lahko zamišljamo samo, če je nekje prisotno tudi trpljenje, in da se ljudje raje sami umaknemo, če se s sistemom ne strinjamo, kot pa da bi ga poskušali spremeniti, Jemisinina zgodba implicira, da utopije pravzaprav – ni.
Jemisina zgodba, ki je globoko zakoreninjena v specifični kontekst s sistemskim rasizmom prepojenih Združenih držav Amerike, vendarle odzvanja tudi pri nas. Kakšne utopije si lahko predstavljamo in kaj je družba pripravljena storiti za utopijo? Kako na našo kolektivno imaginacijo in akcijo vplivajo množični mediji in socialna omrežja? Kje je tisto zlato ravnotežje med svobodo govora in sovražnim govorom? Ga sploh lahko vzpostavimo – in ohranjamo? Ali pa je razmišljanje o utopijah utopično? V svetu, kjer so nekatera znanja usodna, preživetje zahteva tišino – bo naslednja generacija povzdignila glas ali padla pod breme preteklosti?
O tem, kaj je za njega Umetnost preživetja, je režiser Inan Sven Du Swami povedal:
»Umetnost preživetja je zame mogoče bolj vprašanje, kot pa nekaj, na kar imam jasen odgovor. Zanima me, kako ostati nekonformen v odnosu do nekih družbenih struktur moči. To se nanaša tudi na tiste najmanjše strukture, kot so na primer družinska celica, kjer je hierarhija zelo jasno vzpostavljena, na nek slovenski, umetniški prostor in pa nenazadnje tudi širše, v nekem globalnem prostoru. Dostikrat preživetje zahteva tišino. Želim si, da bi naslednjim generacijam omogočili dovolj varen prostor za svobodno mišljenje in pa svobodo govora v tistem res pravem pomenu.«
Scenografija, oblikovanje projekcije: Inan Sven Du Swami
Besedilo, dramaturgija: Zala Mojca DeLyria
Glasba: Martin Vogrin
Kostumografija: Claudi Sovre
Koreograf: Branko Potočan
Lutkovna tehnologija in oblikovanje scenografije: Larisa Kazič
Izdelava scenografije: Anže Bizjak
Nastopajo:
Mojca Špik
Tadej Pišek
Tines Špik
Anamarija Bagarić
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/umetnost-prezivetja