»Umetnost je omara,« je Daniil Harms rad rekel med absurdnimi, burkaškimi, eklektičnimi nastopi skupine Oberiu – Zveze realne umetnosti, ki jo je soustanovil in je kot zadnja ruska avantgarda delovala konec dvajsetih let prejšnjega stoletja v Leningradu. S to na videz nesmiselno primerjavo je želel povedati, da je pri umetnosti bistvena snovnost brez simbolov in nadpomenov; a ko se vrata omare odpro, se nam vendarle razkrije še kaj drugega kot otipljivi les – skrivnostni svet iracionalnega in nedoumljivega.
Čemu Harms danes? Globalni svet dosega vrtoglave vrhove človeške neumnosti, nesmisla in etičnega razkroja. Najhujša pa je otopelost, ki postaja nekaj povsem vsakdanjega in se zdi neizbežna. Razkroj vrednot je samoumeven in banalnost naših dni je postala navada. Temelj sodobnega sveta je absurd. In Harms je eden prvih absurdistov.
Uprizoritev izhaja iz nepredvidljivega Harmsovega sveta, ki nas nagovarja v poetičnem jeziku na meji med tragičnim in komičnim. Potopi se v poezijo, ki je hkrati otroška igra in igra domišljije v vrtoglavem svetu sanjskih podob in nadrealnih prizorov, oblitih z nenavadno bivanjsko žalostjo.
Zdi se, da je temelj sodobnega sveta absurd. In Harms je eden prvih absurdistov.
