Tragedija.
Pasolini ubesedi človeško življenje kot neizogibno mitološko – mit je zgodba o prenosu pozicij moči med generacijami, ki se vse manj razumejo. Nič drugega kot sanje prekine mirno in uspešno življenje milanskega industrialista, ki počitnikuje z družino. Ko skuša razumeti pomen dvajset let starih homoerotičnih sanj, to vodi v še bolj destruktivno obsesijo z nadzorom nad svojim sinom. Ubesedovanje je lucidna ironija ojdipovske zgodbe: v nedeljskem popoldnevu strne generacijski boj v družinsko celico, v kateri oče izgublja kontrolo nad smislom in se zateče v ekstrem religije. Ko oče prosi sina, naj ga ubije (nekakšen obratni Ojdip), sin zbeži in nazadnje oče ubije sina. Zgodovina se konča, predaja sveta kot bakle med generacijami se ustavi. V epilogu, dvajset let po umoru, oče živi na železniki postaji kot berač in kot nekakšni izvirni histrion predaja svojo zgodbo namišljenemu poslušalcu, morda občinstvu.
Predstava bo skozi tematizacijo generacijskega boja preizpraševala širši kontekst Pasolinijevega razmisleka o razrednem boju, manjšinski tematiki in moči umetnosti v dobi kapitala. Pasolini je zgodnji kritik družbe konzumerizma. V njegovih tekstih buržoazni protagonisti pogosto doživijo sakralno transformacijo in tako zavzamejo mesto antičnega tragičnega junaka, sveto se vrne iz pozabe in zamaje sodobni subjekt. A v njegovi tragediji ni katarze – katarza je fikcija, v katero želi avtor s svojim premišljevanjem človeške paradoksalnosti povabiti gledalca. Pasolini je vedel, da se politika (in gledališče) dogajata v gledalcu. Predvsem nas bosta zanimala na videz preprosta enigma človeške želje, s katero se v kompleksnih vijugah spopada avtor, in fenomen življenja, ta nikoli doumljivi mit, v katerem se znajdemo in ga odigravamo, ne da bi vedeli, kako se naše besedilo konča.
Oče: Na tisoče sinov ubijejo očetje: medtem ko kakšenkrat očeta ubije sin – to je znano. Ampak kako se zgodi, da očetje umorijo sinove? Preko ječ, strelskih jarkov, koncentracijskih taborišč, bombardiranih mest.
Pier Paolo Pasolini
