Režiser Fabrice Murgia je preučeval dnevnike, kratke zgodbe in eseje pisateljice Sylvie Plath v iskanju bistva te briljantne umetnice. Z namenom pričarati ta ženski glas je napisal delo, strukturirano s številnimi plastmi in nasprotji osebnosti avtorice.
Predstava izvirno prepleta gledališče in film, saj gledalec med izvedbo na velikem zaslonu spremlja nastajanje filma v realnem času. Kamera približa življenje velike književnice in opazuje prelivanje različnih plasti Sylvijine osebnosti vse do tragičnega konca.
Zgodba spremlja pisateljičine življenjske, ljubezenske in ustvarjalne demone na način, ki gledalcu omogoči, da se znajde v umu ženske, popolnoma predane in hkrati izčrpane od neobvladljivega kreativnega naboja. Ki pa kljub temu (ali ravno zaradi tega) uporno nasprotuje življenju, v katerem ni prostora za nadarjene posameznice, za svet, v katerem sposobna ženska, celo kadar si prizadeva stokrat bolj od moških, ki ji niso dorasli, konča na elektrošoku ali v kuhinji.
Svobodo si pridobim s kratenjem spanca.
– Sylvia Plath
V vsakem trenutku odrske izvedbe na meji gledališča in kinematografije se morajo nastopajoči zavedati odra, ob tem pa tudi kamer, ki jih ves čas snemajo. To pomeni, da s telesi igrajo gledališko, z obrazom pa filmsko, saj jih najpogosteje vidimo v bližnjem posnetku. Stalno spreminjajoča se scenografija razkriva tako prizorišče filmskega snemanja kot zaodrje dramskega dogajanja. In ravno »podvojenost« igre skupaj z izvedbeno kompaktnostjo je glavni adut predstave, ki s kostumi, scenografijo in rekviziti učinkuje tudi kot posvetilo pop kulturi petdesetih let 20. stoletja.
Fabrice Murgia je režiser ter ustanovitelj in umetniški vodja gledališke skupine Cie Artara. Leta 2009 je napisal in režiral svoj prvenec z naslovom Les Chagrin des ogres. Istega leta je postal stalni zunanji sodelavec Narodnega gledališča Valonije v Bruslju, kjer je leta 2010 režiral predstavi Life: reset-Chronique d'uneville epuisée in Dieu est un DJ. Leta 2016 je postal umetniški ravnatelj Narodnega gledališča Valonije v Bruslju ter napisal in režiral predstavo Black Clouds za neapeljski gledališki festival. Leta 2017 je posnel svoj prvi kratki film Remember Me. Svoje znanje predaja novim generacijam na delavnicah, ki jih vodi po vsem svetu. Leta 2014 je prejel srebrnega leva Beneškega bienala za inovativnost v gledališkem ustvarjanju.