Foto: Hubert Amie
Multimedijska pop opera
Foto: Hubert Amie
Režiser Fabrice Murgia je preučeval dnevnike, kratke zgodbe in eseje pisateljice Sylvie Plath v iskanju bistva te briljantne umetnice. Z namenom pričarati ta ženski glas je napisal delo, strukturirano s številnimi plastmi in nasprotji osebnosti avtorice.
Predstava izvirno prepleta gledališče in film, saj gledalec med izvedbo na velikem zaslonu spremlja nastajanje filma v realnem času. Kamera približa življenje velike književnice in opazuje prelivanje različnih plasti Sylvijine osebnosti vse do tragičnega konca.
Zgodba spremlja pisateljičine življenjske, ljubezenske in ustvarjalne demone na način, ki gledalcu omogoči, da se znajde v umu ženske, popolnoma predane in hkrati izčrpane od neobvladljivega kreativnega naboja. Ki pa kljub temu (ali ravno zaradi tega) uporno nasprotuje življenju, v katerem ni prostora za nadarjene posameznice, za svet, v katerem sposobna ženska, celo kadar si prizadeva stokrat bolj od moških, ki ji niso dorasli, konča na elektrošoku ali v kuhinji.
Svobodo si pridobim s kratenjem spanca.
– Sylvia Plath
V vsakem trenutku odrske izvedbe na meji gledališča in kinematografije se morajo nastopajoči zavedati odra, ob tem pa tudi kamer, ki jih ves čas snemajo. To pomeni, da s telesi igrajo gledališko, z obrazom pa filmsko, saj jih najpogosteje vidimo v bližnjem posnetku. Stalno spreminjajoča se scenografija razkriva tako prizorišče filmskega snemanja kot zaodrje dramskega dogajanja. In ravno »podvojenost« igre skupaj z izvedbeno kompaktnostjo je glavni adut predstave, ki s kostumi, scenografijo in rekviziti učinkuje tudi kot posvetilo pop kulturi petdesetih let 20. stoletja.
Fabrice Murgia je režiser ter ustanovitelj in umetniški vodja gledališke skupine Cie Artara. Leta 2009 je napisal in režiral svoj prvenec z naslovom Les Chagrin des ogres. Istega leta je postal stalni zunanji sodelavec Narodnega gledališča Valonije v Bruslju, kjer je leta 2010 režiral predstavi Life: reset-Chronique d'uneville epuisée in Dieu est un DJ. Leta 2016 je postal umetniški ravnatelj Narodnega gledališča Valonije v Bruslju ter napisal in režiral predstavo Black Clouds za neapeljski gledališki festival. Leta 2017 je posnel svoj prvi kratki film Remember Me. Svoje znanje predaja novim generacijam na delavnicah, ki jih vodi po vsem svetu. Leta 2014 je prejel srebrnega leva Beneškega bienala za inovativnost v gledališkem ustvarjanju.
Uprizoritev: Fabrice Murgia
Glasba: An Pierlé, Koen Gisen, Hendrik Lasure & Casper Van De Velde
Vodja fotografije: Juliette Van Dormae
Asistent kamere: Takeiki Flon
Asistent uprizoritve: Justine Lequette
Asistent gostovanja: Maxime Glaude
Asistent uprizoritve pripravnik: Shana Lellouch
Ustvarjalec videa in svetlobe / tehnični režiser Artara: Giacinto Caponio
Asistent ustvarjalca / režiserja videa: Dimitri Petrovic
Kostumografija: Marie-Hélène Balau
Scenografija: Rudy Sabounghi
Asistent scenografije: Julien Soulier
Dekoracije: Aurélie Borremans
Asistentka dekoracij: Valérie Perin
Dekoracije odra: Léa Pelletier & Sophie Hazebrouck
Asistentka dramaturgije: Cécile Michel
Zasnova dekorja in kostumov: Ateliers du Théâtre National Wallonie-Bruxelles
Sodelujejo: Valérie Bauchau, Clara Bonnet, George Cizeron, Vanessa Compagnucci, Vinora Epp, Léone François, Magali Pinglaut, Ariane Rousseau, Scarlet Tummers
Vodja produkcije: Hugues Girard
Umetnica svetlobe: Emily Brassier
Umetnik zvoka: Bob Hermans
Oder: Marc Defrise, Aurélie Perret, Olivier Vincent
Filmska kamera: Juliette Van Dormael / na gostovanju Aurelie Leporcq
Prevod dramatizacije: Nives Koši
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/sylvia-1