Pod baletni triptih Strune se podpisujejo koreografi Eno Peçi, Jacopo Godani in Leo Mujić.
Eno Peçi pod svojo novo kreacijo z naslovom Angel na glasbo Albana Berga Koncert za violino, Jacopo Godani pod predstavo Metamorphers iz leta 2016 na glasbo Béle Bartóka Godalni kvartet št. 4, Leo Mujić pa pod svojo novo postavitev Osamljeni poet na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega Serenada za godala v C-duru, op. 48. Koreografije temeljijo na svežih in inovativnih pristopih v sodobni baletni umetnosti. Vse tri navdihuje umetniški kredo in izjemna glasba velikih skladateljev, ki se preliva v koreografske zasnove. Dela novega baletnega triptiha so odsev našega časa in budijo zaupanje v moč umetnosti, h kateri vsi stremimo in vanjo verjamemo.
Violinski koncert Albana Berga, ustvarjen kot rekviem za Manon Gropius, ki je aprila 1935 umrla za posledicami otroške paralize, je oris tragične življenjske zgodbe in hkrati vir izjemnega navdiha, ki poustvarjalce vabi h globokemu razmisleku. Vzdušje Peçijevega Angela gledalce popelje v občutenje vsebine ob navdihu, ki ga v njih vzbudi poslušanje glasbe. Eno Peçi svojo misel, vtkano v naracijo glasbene strukture Albana Berga, gledalcem pričara s sodobno in njemu lastno plesno govorico.
Jasna koreografija predstave Metamorphers v popolnosti povzame bistvo Bartókovega dela za godala. Koreografija Jacopa Godanija preobrazi uganko partiture v vidno dejstvo in omogoča pretakanje sil med dvema umetniškima vesoljema. Godani oblikuje zajetno mero koreografskega materiala z naravnostjo in spontanostjo, ples postane melodija glasbe, ples in glasbo pa je povezal tudi z izvedbo glasbenikov na odru. Predstavo je v tej postavitvi prvič uprizorila plesna skupina Dresden Frankfurt Dance Company (DFDC) leta 2016, zatem pa je gostovala na številnih uglednih prizoriščih.
Znamenito Balanchinovo koreografijo Serenade smo na odru videli že večkrat, tokratna različica na veličastno Serenado Čajkovskega pa je ustvarjena prav za naš ansambel. Lea Mujića vedno vznemirja misel, kako umetnost ohranja svojo vrednost skozi čas in kako navdihuje umetnike s svojimi večnimi vrednotami. Neoklasična koreografska postavitev na baletnih špicah glasbo povzdiguje na raven koncepta z dekompozicijo in abstrakcijo ter medsebojno spaja dimenzije časa. Ob branju priredbe pretresljivih skladateljevih pisem, ki v predstavi zadihajo na fiktivni ravni, se ustvari vzdušje melanholije in trenutki iz intimnega življenja skladatelja zaživijo kot navdih.
