Premiera predstave Strune ljubljanskega Baleta je nadaljevala smer letošnje sezone v duhu neoklasičnega baleta. Rdeča nit baletnega triptiha treh koreografov je glasba, namenjena godalom – v različnih zasedbah, slogih in načinih.

Baletni večer, ki se je iz dela v delo nadgrajeval, se je pričel s koreografijo Angel, ki jo je pripravil Eno Peçi.Koreograf je za izhodišče izbral Koncert za violino Albana Berga (nujno je izpostaviti suvereno izvedbo solista na violini Vasilija Meljnikova), posvečen Manon Gropius. Na to posvetitev se vsebinsko nasloni tudi koreografija in na njej zgradi svojo osrednjo uprizoritveno nit.

Koreograf je postavil Manon na oder kot angela (Yaman Kelemet), ki se znajde v resničnem svetu, v katerem jo napada bolezen (v izvedbi ostalih baletnih zboristov) vse do njenega odhoda s tega sveta. Zanimivo idejo mu je uspelo do določene mere ujeti in prikazati z raznovrstnimi domislicami, kot so ovijanje vrvi okoli glavne plesalke, njen krčeviti ples, napadalni izrazi na obrazih ostalih plesalcev ... V določenih delih se elementi koreografije in glasbe ne ujemajo, toda ravno to poigravanje omogoča občutenje glasbe skupaj z gibom. Na samem začetku se zdi, da energija med plesalci iz trenutka v trenutek pojema, a se v nadaljevanju povrne in negotovost proti koncu skoraj povsem izgine. Njihov ples sledi sicer stalni telesni govorici, ki jo ustvarja koreograf, tako lahko ujamemo njegovo umetniško videnje plesa in teles, ki je usmerjeno predvsem v sodobnoplesno oblikovanje giba. Linije rok plesalcev zadržuje v nekakšnem krču, kot videnje bolezni, ki napada glavni lik. Abstraktni ples, ki ga sestavlja Peçi, ves čas nosi pomene, ki si jih lahko gledalec razlaga na različne načine in s tem plesu pušča odprto interpretacijo. K razumevanju abstraktnosti pripomore tudi scenografija (scenograf in kostumograf Diego Andrés Rojas Ortiz). Ta je sicer preprosta, sestavljena iz svetlečih diod, ki ustvarjajo videz strun godal, a dodobra poveže celoten odrski prikaz, skupaj z orkestrom v ozadju (postavitev, ki smo ji bili v letošnji sezoni že večkrat priča). Zanimivo se zdi, kako koreograf mestoma dogajanje na projekciji (valovi) poveže z gibanjem plesalcev. Takrat se povežeta elementa plesa in scenografije. Kostumi, ki ustvarjajo črnino na eni strani in belino na drugi, pomagajo gledalcu predvsem pri razumevanju dogajanja. Pri kostumski odločitvi se pojavi vprašanje, zakaj ima plesalka v vlogi angela konice, ki zares ne povečajo nekega občutka lebdenja, kar je bil morda cilj.

Kot že omenjeno, se celotna koreografija ves čas bori za obstanek, toda ideja se izrisuje v zgodbi, ki je za njo. Zaključek prvega dela triptiha, ko angel izgine proti nebu, pusti občutek olajšanja.

Drugi del večera z naslovom Metamorphers v koreografiji Jacopa Godanija je večer postavil na drugačno raven. Plesalci, ki so se prepustili gibanju in glasbi (Godalni kvartet št. 4 Béle Bartóka v izvedbi godalnega kvarteta Dissonance), so ves čas delovali enotno. Odlično so se usklajevali z glasbo in njenimi deli, prav tako se je s celoto zlila koreografija. Jacopo Godani, italijanski koreograf, je ustvaril tudi scenografijo in kostumografijo ter oblikoval svetlobo. Prav igranje s svetlobo ujame gibanje plesalcev in v ospredje postavlja samo njihove silhuete. V določenem trenutku pa skupaj z zatemnitvijo izstopijo plesalci kot posamezniki, v zelo pisanih kostumih, ki spominjajo na pobeg iz telovadnice. Plesalci ohranjajo utrip koreografije in v medsebojni povezanosti, ki se zgodi na mentalni ravni, je zanimivo opazovati, kako se brez konkretnih gest, samo s pogledi, nagibi teles, med njimi ustvari skupnost. Plesalci se uspejo ujeti na določeni liniji (tudi z glasnim štetjem, ki bi ga lahko izpustili) in vse to ustvarja zanimivost tega dela. Pomembnosti tej koreografiji ne dajejo posamezniki, ampak vsi skupaj. Plesna forma, ki jo oblikuje Godani, je tako zanimiva v iskanju oblik teles, energija, ki se preliva med plesalci, pa je zagotovo tudi odraz angažiranosti baletnega ansambla v iskanju novega plesnega izraza, ki ga je mednje zagotovo vnesel Godani. V tem sestavu prinese velik del tudi energija mladih plesalcev, ki so se v sodobni plesni formi ta večer dodobra izkazali (Nina Noč, Filip Jurič, Lukas Zuschlag, Katja Romšek, Mariya Pavlyukova, Tasja Šarler in drugi).

Tretji del je bil po sodobneje naravnanih plesnih gibih usmerjen v neoklasično gibanje v koreografiji Lea Mujića. Koreografovo delo, ki sledi njegovi poetiki (v ljubljanski Operi že videni v uprizoritvi Veliki Gatsby), je bil med ljubljanskim občinstvom najbolje sprejet. Koreograf poskuša v uprizoritvi Osamljeni poet skupaj z glasbo Petra Iljiča Čajkovskega (Serenada za godala v C-duru, op. 48) uprizoriti delček intimnega življenja Čajkovskega. Čeprav skladateljevo kultno delo za godalni sestav pogosto povezujejo z delom koreografa Georgea Balanchina, je treba tu zarisati jasno ločnico, saj nikakor ne moremo vleči vzporednic med Mujićem in omenjenim koreografom. Mujić se je spustil predvsem v obravnavo drobcev skladateljevega življenja, pri čemer se ne ukvarja zares z biografskimi podatki, ampak poskuša na odru rekonstruirati njegovo intimno, notranje doživljanje sveta. Pri tem se dramaturška linija uprizoritve uspešna opira na pisma Čajkovskega (pripravila jih je dramaturginja Tatjana Ažman, interpretira pa jih plesalka Urša Vidmar), ki posamezne dele koreografije učinkovito spenja v celovito odrsko življenje. Hkrati pa skozi celotno uprizoritev dodobra uvidimo tudi koreografovo razumevanje sveta umetnika. Petra, ki ga pleše Oleksandr Koriakovsky, začutimo kot begajočo dušo, ki je pravzaprav osamljena na vsakem koraku, kar uspe plesalcu prikazati na emocionalni ravni skupaj s tehnično dovršenimi koraki.

Plesalci so se tokrat znašli pred zahtevno nalogo, s katero so se povzdignili na neko novo raven.

Celotni ansambel je bil postavljen pred težko nalogo, saj Mujićevo koreografijo sestavljajo plesni deli, ki od plesalcev zahtevajo natančnost in tehnično dovršenost, ki jo je baletnikom ljubljanske operne hiše v veliki meri tudi uspelo izpeljati. Estetika uprizoritve se zgodi v sožitju vsega – kostumov, glasbe pa tudi odlično pripravljenega orkestra (dirigent Ernst Theis) v ozadju odra. Ta postavitev ima tokrat še toliko večji, vsebinski pomen in ni tam zgolj zaradi epidemioloških razmer. Orkester in baletniki v neposrednem stiku povezujejo v zgodbo skladatelja in njegov življenjski krog z njegovim delom, ki je v podobi orkestra ves čas nekako nad njim. Prav tako ima velik pomen scenski element raztrganih pisem, na katerih se razpira čustveni svet Čajkovskega. Čeprav je plesalce scenografska intervencija na trenutke ovirala, jim povzročala drobne težave pri stiku s podlago, je sporočilnost te vizualne odločitve prevladovala nad občasnimi spodrsljaji in pomembno prispevala k celoti predstave. Kostumi (Manuel Paladin Šabanović) so med plesalce vnesli precejšnjo eleganco z izbranimi kroji ter s paleto temnih barvnih odtenkov, po drugi strani pa tudi pridih Rusije. Mujićeva postavitev Osamljenega poeta je uspešna tudi zaradi številnih novih, mladih obrazov, ki v tehnično zahtevno postavitev prinašajo mladostno energijo (Gabriela Mede, Lara Flegar, Tasja Šarler, Neža Rus, Matteo Moretto, Filippo Jorio, Lukas Bareman in drugi). Prav tako pa treba izpostaviti prvakinji Rito Pollacchi in Tjašo Kmetec, ki sta s svojo zrelostjo in natančno plesno tehniko ustvarili močna karakterja. Plesalci so se tokrat znašli pred zahtevno nalogo, s katero so se povzdignili na neko novo raven.

Ljubljanski Balet je bil z baletnim triptihom postavljen pred nove, slogovno netipične naloge, ki pa so jim odprle nove poti. Plesalci so se izkazali in prikazali, da se ansambel širi, dobiva novo moč in se vzpenja proti novim ciljem.