Bajka o ljubezni.
Osnovno izhodišče priredbe je prijateljstvo med Gerdo in Kajem, ki prehaja od začetne otroške brezskrbnosti in naivnosti skozi preizkušnje različnih življenjskih situacij do zrelosti in globljega razumevanja ljubezni. Ta prehod simbolizira »utelešenje« naše duše in njen razvoj k celovitosti skozi življenje – je »zreljenje« oziroma uravnovešenje moškega in ženskega načela našega bivanja. Gerda se tako na poti, ki simbolizira odraščanje, znajde v različnih situacijah, ki so manifestacija njenih notranjih ovir in strahov, ki jih mora premagati. Da bi našla Kaja, potuje skozi štiri letne čase in srečuje protagoniste, od katerih vsak pomeni svojevrsten izziv. Skozi izkušnje pozabe, nadomestka, zanikanja in nemoči se prebije do svojega opolnomočenja, narava pa je tista, ki jo na tej poti spremlja, usmerja, vodi in podpira.
Na začetku zgodbe na svetu vlada večna zima. Nastopila je, ko se je iz človeške brezčutnosti ustvaril oblak, se dvignil visoko na nebo ter zastrl sonce, da njegova svetloba in toplota nista mogli več prodreti do Zemlje ter so zamrznili reke in jezera ter tudi srca ljudi. Na severu, kjer se snežinke nikoli ne stopijo, se je iz ledu rodila Snežna kraljica, bitje, ki uteleša vse razsežnosti tega letnega časa. Vse, česar se je dotaknila, se je spremenilo v led in se pogreznilo v večni počitek. Pa vendar je Zemlja hrepenela po radoživosti, ki so jo nekoč davno prinašali pomladno sonce, poletni vetrc in pljuskanje valov ter barvitost jesenskega listja. Le srčna toplota medsebojne ljubezni ljudi bi lahko ponovno prebudila naravni krogotok letnih časov.
V ta mrzli svet sta rojena deklica Gerda in deček Kaj, najboljša prijatelja, ki vse dneve preživljata skupaj. Ob njunem rojstvu ptice zasadijo vrtnico; ta kot čudež uspeva na balkonu, ki povezuje njuni stanovanji, med njunima oknoma, tako kot ljubezen povezuje njuni srci. Gerda je čuteča, bistra deklica, ki je močno povezana z naravo, Kaj pa po bežnem srečanju s Snežno kraljico postaja vse bolj fasciniran z razumom ter vse bolj zamišljen. Odtuji se od Gerde, saj se mu zdi njeno doživljanje otročje; kjer ona čuti veselje in občuduje lepoto snežink, on vidi le simetrijo, fraktale, ki nastajajo po zapletenih matematičnih zakonih. Jezi ga, da snežinke niso popolne, ker niso večne. Po njunem prepiru Kaj oddrsa vse do Severnega kraljestva, domovanja Snežne kraljice. Ta mu s poljubom na čelo izbriše spomin in zamrzne srce. Kaj se pogrezne v večno zimo in se prepusti proučevanju snežink, ki se na severu nikoli ne stopijo. Vsi mislijo, da je Kaj umrl, Gerda pa od ptic izve, da je še vedno živ. Odločena, da ga poišče, odide na pot.
