Snežna kraljica (6+) režiserke Yulie Kristoforove, podnaslovljena bajka o ljubezni, se na Šentjakobskem odru odvije kot tankočutna in vsebinsko poglobljena pravljična pripoved v formatu igrane predstave s songi, ki spretno zaobjame nekatere ključne koordinate otroškega gledališča, hkrati pa se v kompleksnosti svojega celostnega uvida, s katerim oblikuje odrsko zgodbo, kaže kot izrazito crossover oziroma večnaslovniška predstava, če si izposodim termin iz literarnega polja, s katerim označujemo književnost, ki nagovarja različne starostne skupine oz. generacije. Poleg povezljivosti z notranjima svetovoma obeh otroških glavnih junakov in nepredvidljivosti dogajalnega potovanja ter preizkušenj Snežno kraljico zaznamujejo čarobnost in poetičnost, ki se vpenjata v fantastične in simbolne svetove ter v izčiščeno in povedno vizualno podobo in atmosfero odra, ter obenem vsebinsko premišljena zasnova, ki tematske in motivne impulze plastično in prepričljivo stke v celovito dojemanje sveta, pravzaprav kar v svojevrstno usmeritev »življenjske filozofije«, in hkrati izpostavi zasidranost zgodbe v živo sodobnost in realnost.

Slednje je v predelavi Andersenove zgodbe in dramatizaciji Saše Eržen čvrsto izpeljano že v uvodnem glasovnem nagovoru, da je predstava posvečena vsem, ki v današnjem svetu potrebujejo nekaj topline in upanja, ter zatem v pripovedovalčevi razgrnitvi osnovnega okvira odrske zgodbe (Matevž Müller) s kontrastom med prijazno deželo, polno veselja, modrosti in skrbi za drugega, ter deželo brezčutnosti, brezbrižnosti, strahu in pohlepa, ki je z ledeno temo nadomestila svet pred tem. Ta začetna kontekstualizacija vzpostavi močno podlago za pripoved in jasno avtorsko držo tako v navezavi na notranjo logiko pravljične uprizoritvene zgodbe kot v njeni aktualni družbeni umestitvi; držo, ki nagovarja na različnih ravneh ter se ohrani kot interpretativna os, spremljajoč Kajev odmik od srčnosti, Gerdino (simbolno) iskanje prijatelja in njena srečanja z raznovrstnimi liki oziroma izzivina poti do Snežne kraljice.

Skorajda prazen oder, sredi katerega v krožnem obodu pada bela prosojna tkanina, lahna zavesa, ki se po potrebi sklene ali razgrinja (scenografka Vasilija Fišer) v sožitju s pretežno hladno modrikasto-belo svetlobo Luke Matića, občasnim dimom, ki napolni prizorišče, in na tkanino projiciranimi belimi podobami Lene Lekše ter Lare Reichmann, spretno pričarajo vzdušje večne zime v estetskem tonu hladne izpraznjenosti. Čeprav se zdi takšna odrska »golota« dokaj radikalna odločitev, vzpostavlja funkcionalno in večpomensko scensko konfiguracijo, ki ujame tako pridih pravljične zamaknjenosti in distance irealnega kot perspektivo, ki podčrta, da gre za metaforično, notranje (Gerdino) potovanje, dozorevanje in osebno izgrajevanje. Minimalistično izčiščena, nenasičena vizualna podoba odmerja tudi nujni prostor idejni polnosti pripovedi, je kot nežen objem vibracije okolja, ki z niansiranimi premenami luči, premikanja zavese in projiciranimi obrisi rastlinskih ter živalskih bitij ali snežink podpira in dopolnjuje vsebinsko dramaturgijo in pomenske plasti zgodbe.    

Rastline (rožni grm, ki ga negujeta Gerda in Kaj, dišeče cvetlice pri Zeliščarki, gozd zaraščenega trnja okoli Prinčevega gradu) in živali (ptice, ki Gerdi pritrdijo, da Kaj res ni mrtev, razigrani Vrani, ki varujeta grad in princu iščeta nevesto, Gusarkina Papiga, jelenji rogovi kot nosilci modrosti Laponke) so ponavljajoči se elementi, ki spremljajo Gerdo in s katerimi se zoperstavlja privlačni nevarnosti snežink, strogo strukturirani matematični lepoti njihovih vzorcev. Ti elementi tako na vsebinski kot vizualni ravni utelešajo kontrast obeh svetov, dvojnost rahločutnosti in neobčutljivosti, čutečega in zgolj umnega, tistega, kar nam šepeta srce in kamor nas zapeljujeta glava in ego. Zaradi potrebe po jasnosti zgodbe karakterizaciji Gerde in s Snežno kraljico uročenega Kaja sicer utrpita nekoliko ekstremne robnosti tega nasprotja (navsezadnje, ni zgolj ljubezen odgovor na vse, tako kot pamet in premišljevanje nista odveč), pa vendar besedilni in dramaturški (dramaturg Benjamin Zajc) lok s plastičnimi vzpostavitvami posameznih situacij, likov in dialogov, premišljeno umeščenostjo njihovega smisla v celoto in s pomenljivimi detajli vešče izpelje pripoved o soočenju in iskanju lastne resnice ter osebne moči v hladnem svetu.

Snežna kraljica ni toliko predstava čustev, temveč je v svojem občutju in estetskem razpoloženjskem stanju predvsem stvarstvo čutnosti, ki gledalce pritegne v svojo bližino in jim tu ponudi bogato razplasteno snov, o kateri lahko razmišljamo (in »moramo« razmišljati) z razumom, srcem in telesom.            

Nika Manevski (Gerda) in Voranc Boh (Kaj) tudi s pomočjo koreografije Ane Pandur pregledno konkretizirata prisrčno in igrivo otroško prijateljstvo, ki se ob prikazu Snežne kraljice poruši. Gibalne in glasbene kvalitete nasploh zaznamujejo in specifično določajo tudi druge prizore, mističnost globokega glasu Snežne kraljice, ki se prikaže Kaju, ter posamezne Gerdine izkušnje in bitja, ki jih sreča na svoji poti na sever: nežnost ujetosti v pomladnem vrtu Zeliščarke, ki jo pokrije s plaščem iz cvetlic, razigranost Vran in Princa, ki v melodičnem ritmičnem refrenu in malce čustveno teatralno ves užaljen reagira na zavrnitev, odločnost Gusarke, zapisane svobodi in vetru samostojnega duha, recitativno ritualnost Laponke, ki Gerdo spomni na njeno notranjo moč in srčnost, vzporedno z njeno povezanostjo s celotno naravo kot živo in dragoceno. Tako besedila songov kot njihova glasbena konstrukcija, vključno z oblikovno raznolikostjo (skladatelj Vasko Atanasovski), imajo pri tem izrazito dramaturško vlogo (tej v kombinaciji s celotno vizualno podobo uspešno sledi tudi kostumografija Urške Grahovac). Glasbena karakterizacija, prej kot zgledna pološčenost songov, podpira igralce pri vzpostavljanju svojstvenih figur, mestoma kot konkretnih osebnosti (vehementna Gusarka in stoično magnetična Snežna kraljica Asje Kahrimanović, Princ Matevža Müllerja) in mestoma kot aspektov ali funkcij Gerdine izkušnje in spoznanja (Polonca Kores kot Zeliščarka in ženska s severa).

Režija Yulie Kristoforove (z asistentom Vladimirjem Krasnobaevom) tu kaže velik čut za vodenje in uravnavanje vseh vsebinskih in uprizoritvenih elementov (ter sodelovanje z ustvarjalno ekipo), ki se povezujejo v čvrsto in stabilno mrežo motivov, čutnih vtisov in pomenov. In ta mreža, to tkanje sveta in samolastnega pogleda na svet, kot je utelešeno v Gerdini poti, preseneti v bogastvu svojih miselnih impulzov, tistih drobcev, ki so večkrat kot nauki vneseni v otroške predstave, vendar se tu ponujajo v odprtosti spoznanj, ki jih je vendarle treba še premisliti in dojeti, ki se torej razpirajo kot predlog brez poenostavitve, hkrati pa povsem življenjsko, v odnosu z dramskimi osebami, s človekom in njegovo zgodbo, potjo. Kaj pomeni slediti samemu sebi, kaj povezanost z vsem živim stvarstvom, kako razumeti svobodo in ujetost, kaj prineseta spomin ali pozaba, kaj je resnično in kaj večno, kako naše misli in prepričanja oblikujejo realnost, kje iskati prave odgovore, kaj zares zmoremo … kopica vprašanj se odpira in odmeva v tem uprizoritvenem vesolju, ki – med drugim – daje posebno mesto ženski modrosti in moči ter modrosti in moči celotnega naravnega stvarstva izven ustaljene matrice človeške dominacije. Verjetno je razumevanje marsikatere misli ali domišljene povezave med izrečenim v različnih situacijah in na različnih mestih za korak nad dojemljivostjo ciljnega gledalstva ali vsaj mlajšega dela tega – in prav v tem tudi večnaslovniško – vendar se zgodba zaokrožuje z jasnim potekom, dojemljivimi plastmi in lepoto miselnega sveta, ki ga ponuja. Morda nekaj dvoma v tem okviru vzbuja zaključno zatekanje v romantično ljubezen med protagonistoma, čeprav se zdi, da bi lahko »sledenje srcu« in »ljubezen« tudi v širšem smislu teh pojmov – kot sledenje sebi, srčnost in človečnost – povsem zadostila tudi potrebam mlajših gledalcev. Ne nazadnje, Snežna kraljica ni toliko predstava čustev, temveč je v svojem občutju in estetskem razpoloženjskem stanju predvsem stvarstvo čutnosti, ki gledalce pritegne v svojo bližino in jim tu ponudi bogato razplasteno snov, o kateri lahko razmišljamo (in »moramo« razmišljati) z razumom, srcem in telesom.