V igri Škorpijon spremljamo zgodbo zakoncev Claude in Paula, njune hčerke Hélène in senegalskega priseljenca Julesa. Drama in uprizoritev nas povabita na družinsko kosilo, ko Hélène obišče starša na podeželju. Izhajajoč iz družinske intime in medsebojnih odnosov besedilo odpira teme, ki so v družbi čedalje bolj prisotne: ksenofobijo, fašistoidno ozkoglednost, nesprejemanje drugačnega. Vse to počasi pronica skozi plasti licemerstva, dvojne morale in arogance. Avtorica subtilno izrisuje na videz zelo normalne like, ki so globoko v sebi prežeti s strahom. Ogroža jih že najbližji sosed, nikakor ne najdejo miru in se tolažijo s tožarjenjem in grožnjami.
Glavna tema uprizoritve je ksenofobija. Strah pred vsem, kar je tuje, se v posamezniku, ki se zapira v svoj lastni svet, vsak dan stopnjuje. Strah pred izstopom iz hiše prerašča v paničen strah pred drug(ačn)im. Ko svet opazujemo skozi okno svojega stanovanja, ko je edini stik z zunanjostjo televizijski sprejemnik, se naš pogled zelo hitro zoži, strah pred vsem tujim pa dobi zelo dobre pogoje in se razrašča brez ovir. Odsotnost empatije in fanatizem, ki ju ta strah poraja, sta stanje duha, v katerem je videz pomembnejši od resnice. Njegova posledica so razbita družina, nerealna pričakovanja in nenehna razočaranja. Ozkogledost ne priznava drugega pogleda na svet, drugačnega soočanja z življenjskimi preizkušnjami. Verjame le v svoj prav, pozna samo sebičnost, drugi je ne zanimajo. Igra Škorpijon v svojem strašljivem vrtincu razkriva brezčutnost današnje družbe do samega dna.
- Nina Šorak
Drama Škorpijon v ospredje postavlja vprašanja kako se pogovarjati o rasizmu in ksenofobiji v preobčutljivi družbi, kako se spopadati s politično korektnostjo in kaj sploh lahko spremenimo ...Ta ogroženost, ki jo čutijo določeni posamezniki in je eden osrednjih motivov Škorpijona, ne povzroča samo izolacije 'drugega', ampak tudi samoizolacijo tega posameznika. Getoizacija lahko poteka v obeh smereh, saj se marsikdo v nelagodju, strahu ali pavšalni sodbi, izloči iz družbe in prične živeti v svojem mehurčku samozadostnosti in pravičniške drže. Sodobne spletne poti, predvsem družbena omrežja, pa so omogočile, da se komunikacija med posamezniki olajša, prej samotarji, povezani lokalno, se povezujejo v večje skupine in pridobivajo moč, so navzoči v javnosti in kar naenkrat postanejo realna družbeno-politična sila.
- Rok Andres
