Okrog 1900, Dunaj. Akademik profesor Wegrat ima dva otroka v zgodnjih dvajsetih, Felixa in Johanno, umirajočo ženo Gabriele ter hišo z vrtom in verando. Felix je ravnokar za dva dneva prišel iz vojske, ki jo služi v Salzburgu, kjer pa je srečal nekdanjega očetovega sošolca, slikarja Juliana Fichtnerja. Johanna, ki rada hodi na samotne sprehode, občuduje umetnost in avanturiste, včasih celo lahko napove, kdaj bo kdo umrl, je zaljubljena v pesnika Stephana von Salo. Von Sala, prav tako nekdanji Wegratov sošolec, je pred sedmimi leti izgubil ženo in hčerko ter v melanholiji vdovstva načrtuje arheološko ekspedicijo v Azijo. Skozi Dunaj potuje nekdanja igralka Irene Herms, ki je včasih igrala v dramah von Sale, Fichtner pa jo je pred dvema desetletjema upodobil na slovitem portretu. Ko se na Dunaj po letih potovanj vrne tudi sam Fichtner in se poti treh nekdanjih kolegov in njunih usodnih žensk Gabriele in Irene ponovno prekrižajo, na dan pridejo spomini in skrivnosti. Razkrijejo se stare ljubezni, zavisti, strahovi, odločitve, izdaje in obžalovanja, ki bodo (ali pa so že) pomembno vplivali predvsem na mladi življenji Felixa in Johanne.
Arthur Schnitzler (1862–1931), eden najpomembnejših predstavnikov dunajske moderne, tudi zdravnik, romanopisec, vnet pisec dnevnika in človek, ki ga je imel Freud za svojega doppelgängerja (Schnitzler naj bi intuitivno in s pisanjem prišel do podobnih zaključkov o človeški naravi kot Freud v znanstvenih študijah), v svojih delih obravnava psihologijo likov, včasih pa je bil kontroverzen zaradi seksualnih vsebin, pisanja o smrti in obravnavanja sporne teme antisemitizma.
Schnitzlerjevi liki so tipične figure z Dunaja na prelomu stoletja in okolja, v kakršnem se je gibal: to so zdravniki, igralke, vojaki, zapeljivci, nedolžne deklice, umetniki.
S Samotno potjo, besedilom o egoizmih in samoti, je menda naslikal brutalen avtoportret, ki je tudi njega ganil do solz. Besedilo je bil premierno uprizorjeno v berlinskem Deutsches Theatru leta 1904.
