Samotna pot je zame v prvi vrsti tekst o platoju. Stara sem 36 let in se že nekaj let stežka privajam na resnico, da sem profesionalno prilezla na ravnico, ki se bo zdaj verjetno mučno vlekla. Bojim se, da sem se za marsikaj odločila narobe, bojim se prihodnjih strahov in prihodnjih obžalovanj in tega, da bi morala manj vlagati v kariero, ki je v mojem poklicu tako ali tako kar smešen koncept, in več v odnose (tukaj sem verjetno že marsikaj zamudila).

V Samotni poti (v naši verziji, v kateri smo črtali pomožne like in zdravnika Reumanna, ostalino obdobja, v katerem je Schnitzler živel in pisal) so trije odrasli moški (Wegrat, profesor brez lastnega imena, Julian Fichtner in Stephan von Sala), dve odrasli ženski (Gabriele Wegrat in Irene Herms) in dva otroka (Felix Wegrat in Johanna Wegrat).

Odrasli so stari okrog štirideset, otroka okrog dvajset. V prvem planu so odločno moški, ki se ukvarjajo izključno s sabo in z vprašanji, ki so (glej zgoraj) nagovorila tudi mene. Julian Fichtner in Stephan von Sala izhod iz platoja in odgovor, ali je koncept samotna pot, ki sta se ga oprijela v življenju, pravilen, iščeta v Felixu in Johanni, s čimer tekst vzpostavi močan generacijski konflikt. Drugi temeljni konflikt pa je seveda spolni: težko je spregledati, da so Schnitzlerjeve ženske boleče zapostavljene, kar v meni kot ženski vzbuja izredno močno jezo. Gabriele je živa eno samo dejanje, čeprav je v preteklosti za moške, ki se sprašujejo o sebi, zavzemala pomembno funkcijo. Irene Schnitzler odpravi s konceptom samouničenje (potem ko ji spodleti kariera igralke, se ta lik oklene obžalovanja, da ni imela raje otrok; ker zanjo kot štiridesetletnico ni več rešitve, ji Schnitzler ponudi izgnanstvo – sicer na deželo, ampak lahko bi bil tudi samostan, Rozamunda grede v klošter). Najbolj pretresljiva je seveda mlada Johanna, ki ji Schnitzler v skladu s priljubljenim klišejem mlade deklice, ki ga literatura in dramatika že stoletja z veseljem uporabljata, ponudi skok v ribnik. Vse ženske torej (dejansko ali simbolno) umrejo, z izjemo Irene, ki se razgovori o svojem obžalovanju, pa jim je povsem odvzeta tudi možnost izrekanja o sebi. Tekst je tako obenem zelo relatable (plato in kako se ga rešiti) in zelo triggering (vse druge vsebine, ki jih proizvaja).

Povezava: PDF Gledališkega lista