Rihard III. + II.

Dramski diptih z epilogom o smrti. Režiser Tomaž Pandur se po motivih historičnih kronik W. Shakespeara Rihard III. in Rihard II. ukvarja z ”velikim mehanizmom” krvave zgodovine vzpona na oblast, izgube oblasti, in posledično smrti skozi psihologijo osebnosti, ki so v svojem osnovnem bistvu in krvotoku misli danes še vedno aktualne, prisotne in prepoznavne. Večno hlepenje po moči in oblasti je boj na več ravneh zavesti in razkriva človeške strasti, slabosti in neustavljiv nagon po destrukciji in avtodestrukciji. Je mikropsihologija velikih osebnosti, je razgaljanje oblasti, ki ima imena in priimke, je brezobziren boj živih ljudi, ki vsi sedijo okrog iste mize. Danes nas odkrivanje “velikega mehanizma” vodi v mehanizem znotraj nas samih, globoko tja, kjer z nasiljem ustvarjamo žrtve in kjer kot žrtve postanemo nasilneži. V moč lastne avtodestrukcije, ko hlepimo po moči, obvladovanju in posedovanju Drugega. Zaradi katere zavajamo, obsedamo, uničujemo, ranimo, zaradi katere smo brezčutni in brez milosti. In o tem ne razmišljamo. Toda ko jo enkrat imamo, se ji ne moremo več odreči. Ničemur se ne moremo odreči, niti življenju. Niti oblasti nad lastnim telesom. Vse močneje hočemo in vse težje predajamo svoje krone. Rihard III. bo storil vse, da jo dobi, Rihard II. bo storil vse, da jo zadrži. Vzponu sledi padec, padcu smrt. Smer je le ena. Vsi gremo v Jeruzalem.