“Državo iščem! Državo po svoji meri.” – s temi besedami se začne politični vzpon in utopija protagonistke predstave Ptičja Øapma (Ptičja farma).
Predstava je nastala iz želje po priredbi starogrške komedije, ki v posodobljenem stilu ohranja vsebine in tudi nekatere uprizoritvene značilnosti antičnega gledališča. Zato so koproducenti zaupali režijo Jaki Ivancu, besedilo pa Jeri Ivanc, nominiranki za Grumovo nagrado, ki je diplomirala iz grškega jezika in književnosti, je članica Društva za antične in humanistične študije, nenazadnje ustvarja antično navdahnjene gledališke projekte.
Aristofanova komedija Ptiči je bila prvič izvedena leta 414. pred našim štetjem. Njen glavni junak prepričuje ptiče, naj zgradijo novo mesto nad oblaki ter prevzamejo nadzor nad stiki med ljudmi in bogovi. O tej komediji, ki uprizarja dinamike in pasti oblasti, je avtorica priredbe napisala: »Ptiči so po mnenju nekaterih zgolj apolitično-eskapistična fantazija, po mnenju drugih parodija utopije in po mnenju tretjih, med katere sodim tudi sama, kritika atenskega kolonializma. Ker je bil nosilec kolonializma že od nekdaj patriarhat, sem se odločila krepko, po zgledu starih, pošaliti se na račun obeh. V obeh primerih gre namreč za izkoriščevalsko hierarhijo, ki jo ohranjamo vsi, tudi ženske.”
Glavnega junaka je Jera Ivanc zamenjala z junakinjo, Pistetajro Prijatelj, ki s prepričljivimi besedami zavede celo jato. Ptice si namreč predstavljajo, da bodo lahko vladale ne samo med oblaki, a tudi nad nebesi in zemljo. Začetna »ptičekracija« pa se kmalu spremeni v nekaj drugega, saj je oblast nevarna snov tako za voditelje države kot za koristolovske sodelavce.
Dobra komedija je vedno večplastna in v tej se za smehom, parodijo in pisanim perjem skriva sarkastična analiza usodne dinamike oblasti, ki ponuja vzporednice z mnogimi, podobnimi situacijami v realnem svetu »pod oblaki«. Režiser Jaka Ivanc je izbral obliko komedije z izvirno glasbo in songi Davorja Hercega. Komični dovtipi se v mnogih primerih navezujejo na šaljive običaje atiške komedije v stalnem dialogu med elementi antike in sodobnosti.
Kostumograf Andrej Vrhovnik je dal pisani jati raznovrstnih ptic, družbi grških bogov in drugim, stripovskim in kultnim likom vizualno učinkovitost kreativnih podob, ki oblečejo tako vlogo kot njen podtekst.
Igralca tržaškega in koprskega gledališča Nikla Petruška Panizon in Igor Štamulak odigrata vodilni vlogi Pistetajre in njene »desne roke« Tereja. Ostali člani zasedbe pa se med predstavo, virtuozno vživljajo v različne like kot ptiči, mitološke, realne in pravljične osebe.
O adaptaciji
Verjetno je največji odmik od izvirnika sprožila odločitev, da bom na poti do popolne oblasti sledila junakinji namesto junaku. V zasedbi je bilo namreč pet igralk, pri Aristofanu, kjer so vse vloge igrali moški, pa epizodno nastopita samo dva ženska lika, Prokna in boginja Irida. Spolna uravnoteženost je bila torej nujna, hkrati pa je odprla nove možnosti preigravanja različnih vlog, ki jih v patriarhatu prevzemamo. To je prineslo nove situacije, teme, motive. Če poenostavim, se v vsej literaturi moški liki ukvarjajo s človeškimi dilemami, ženski pa z ženskimi. V moji komediji se ženska ukvarja z moškimi.
[…]
Preteklost in sedanjost sta polni možakarjev, ki brez moči in oblasti ne znajo leteti. Kdo je najglasnejši, kdo maha z orožjem, kdo odloča, kdo zahteva, kdo je slišan, kdo uveljavlja argument moči? Ženske ali moški? Če slediš stereotipno moškim principom človeka, njegovi plenilski, kolonizatorski, tekmovalni naravi, temu sebičnemu genu, potem je vseeno, ali si moški ali ženska. Tvoja dejanja so enako škodljiva.
Jera Ivanc
