Ana Obreza, 9. 5. 2022

Frčeče perje v boju za oblast

Jera Ivanc: PTIČJA ΦΑΡΜΑ. SSG Trst in Gledališče Koper, 29. 4. 2022.
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia

Stremuštvo in povzpetništvo, sla po moči in oblasti, brezmejna ambicija po najvišjih stopničkah v družbi – vse to so že prastari demonični spremljevalci človeških usod, ki so navdihovali tako gradnjo mitskega stolpa v antičnem Babilonu kot izgradnjo dejanske supermoderne stolpnice Burdž Kalifa v Dubaju. Vzpon v višino človeku že tisočletja predstavlja upanje na zbližanje z nebom, željo po doseganju, seganju in preseganju presežnega. Tako se oblastiželjnost in napuh v sleherni zgodovinski eri rojevata na novo in pronicljivim opazovalcem ponujata nemalo snovi za kritičnost. Poskus preraščanja uveljavljenih človeških in bogovskih hierarhij je že v 5. stol. pr. Kr. ovekovečil Aristofan v klasični starogrški komediji Ptiči, iz katere se je izvalila sodobna Ptičja φαρμα klasične filologinje in dramatičarke Jere Ivanc.

Sveže besedilo, katerega ključni premik od antičnega se je zgodil v zamenjavi osrednje moške vloge v žensko, je praizvedbo doživelo pod operjenim plaščem kabaretskega paradiranja z združenimi močmi tržaškega in koprskega igralskega ansambla pod režijskim vodstvom Jake Ivanca v sodelovanju z dramaturgom Andrejem Zupancem. Na odru, preoblečenem v bar s točilno mizo, mizicami s stolčki in garderobo (režiser je hkrati tudi scenograf predstave) se v novo realnost razvijejo fantastične sanje protagonistke Pistetajre Prijatelj, ki je za mizico obležala pijana do onemoglosti. Pistetajra (Nikla Petruška Panizon) se napije v obupu ob neuspehu lastnega povzpetništva, ki je pogojen s silnicami moško-ženskih odnosov – v sanjskem klopčiču, ki odseva njene strasti in strahove, pa se prepletejo vzporedni svetovi ptic, ljudi in bogov.

Sleherni od igralcev z izjemo glavne junakinje Pistetajre in njenega ptičje-človeškega kompanjona smrdokavre Tereja (Igor Štamulak) je zaseden z več vlogami, po eno iz vsake razsežnosti. Čeprav kljub trojnim vlogam ne prihaja do nikakršnih zmešnjav, ključno pripomorejo izrazito izvirni, z bogastvom domišljije nakiteni kostumi Andreja Vrhovnika, ki jih igralci menjavajo izredno hitro in spretno ter iz prizora v prizor presenečajo s svojimi preoblekami. Vloge so spolno uravnotežene – in prav v vzpostavitvi tega odrskega ravnotežja se kažejo očitna, že stoletja trajajoča neravnotežja med spoloma – besedilo je namreč odkrita kritika patriarhata in njegovih posledic ter (delno komično pretirana) manifestacija feminističnih stremljenj. Ženski del (Tina GunzekŽiva Selan in Mojca Partljič) tako uteleša razumnejši pol, ki si sočutno prizadeva za dobrobit celotne skupnosti (posebej učinkovito je utelešenje Učiteljice, Zdravnice in Pesnice kot treh disneyjevskih vil), moški del (Primož ForteLuka CimpričFranko Korošec) pa je poenostavljen v stereotipe egomanskih spolnih šovinistov, ki jih vedno naprej skrbi zgolj in samo zase (in za svoje tiče – kot je tudi otipljivo podčrtano z bogovskimi falusi pri Zevsu, Aresu in Hermesu).

V vseh igralskih nastopih je čutiti žar veselja do igre, celotna ekipa je dobro uigrana v uprizoritveni partituri. Sleherni izmed zborovskih igralcev tudi posamično zasije v soju domislic, s katerimi je oblikoval svoje tipske vloge: Živa Selan kot prisrčno zdolgočasena Smrdokavra, Mojca Partljič kot samozavestna Zdravnica z rahlo pokroviteljskim štajerskim naglasom, Tina Gunzek kot ognjevita Afrodita gostoljubnih grudi; nerodno vključujoči se Plamenec Franka Korošca, zarotniško preračunljivi Duhovnik Luke Cimpriča, ob lastni falus zapletajoči se frfotavi Hermes Primoža Forteja. Nikla Petruška Panizon v osrednji vlogi Pistetajre razprostre široko perjanico, v kateri so čvrsto zataknjena peresa obupa in odločnosti, ostrine in priliznjenosti, zvijačnosti in poniglavosti, megalomanstva in zaslepljenosti. Stremuški Terej Igorja Štamulaka, ki niha med kimajočo podrejenostjo in užaljenim povzdigovanjem nad partnerko v nepoštenosti, je dobra podpora véliki šefici Pistetajri Prijatelj.

Vloge so spolno uravnotežene – in prav v vzpostavitvi tega odrskega ravnotežja se kažejo očitna, že stoletja trajajoča neravnotežja med spoloma – besedilo je namreč odkrita kritika patriarhata in njegovih posledic ter (delno komično pretirana) manifestacija feminističnih stremljenj.

Komedija, ki ji ne manjka besednih iger in spretnih jezikovnih preobratov, spretno jaše v nepopustljivo živahno živem tempu, v katerem se ptice lotijo grajenja svoje države, Pistetajra plezanja proti vrhu vrhov, smrtniki in bogovi pa poskusov, da bi obdržali stari red ali jo vsaj čim bolje odnesli v novem. Potek predstave pomembno določajo songi, pri katerih se je avtor glasbe Davor Herzog poigraval z najrazličnejšimi glasbeno-plesnimi zvrsti od svinga in tanga do kankana in grozečega glasbenega motiva iz Hitchcockovega Psiha. Songi so pritegnili pozornost tako glasbeno kot s preprostimi, a učinkovitimi koreografijami (koreograf Miha Krušič), žal pa so se besedila popolnoma izgubila v slabo uravnoteženem zvoku, saj je glasove igralcev popolnoma povozila vnaprej posneta glasbena spremljava. Močnejša podpora odrskemu spektaklu je svetloba (oblikovalec Jaka Varmuž), ki zvesto spremlja atmosferske spremembe ter časovne in krajevne preskoke.

Predstava se odvija v vrtincu sprememb, presenetljivih preobrazb in v hitrem nizanju komičnih prizorov. Besedilo s sicer jasnimi sporočili in domišljeno izpeljanim prepletom vzporednih svetov proti koncu izgublja naboj. Oster vrtinec dogajanja se prične prevešati v za silo organizirano epizodno zmedo, ki jo zato kaže urediti kar po antično, z vpoklicem boginj ex machina, ter s prijaznim zaključnim songom skleniti satirični gledališki zlet. Ob vsem že omenjenem pa gre še enkrat poudariti odločilen doprinos kostumografije k celoti predstave, saj tudi dobršen del komike korenini v vizualnosti. V kostumih ptičev se karnevalskost združuje z eleganco, v bogovskih pompozna napihnjenost s tradicijo, v opravah zemljanov pa pravljičnost z latentnostjo. Koliko Ptičja φαρμα prepriča o nespornih prednostih matriarhata, zna biti vprašanje, vredno ugledališčenega nadaljevanja – gotovo pa predstava izpričuje navihano veselje do bohotne domišljije in dobršno mero užitka v gledališki razigranosti, zaradi katere kar frči od perja.

Jaka Varmuž, Miha Krušič, Andrej Zupanc, Igor Štamulak, Primož Forte, Mojca Partljič, Živa Selan, Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec, Tina Gunzek, Andrej Vrhovnik, Jaka Ivanc, Davor Herzog, Luka Cimprič

Povezani dogodki

Ana Obreza, 16. 11. 2022
Trojni odmev srhljivega krika
Ana Obreza, 7. 11. 2022
Sumljiva izpraznjenost kurčevine