Vrtiljak približevanj in razhajanj, ki ga poganjajo ljubezen, poželenje, sovraštvo in zakonske dolžnosti.
Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Kot je sam rekel, je poročen z gledališčem, film pa je njegova ljubica. S svojo prepoznavno introspekcijsko avtorsko poetiko – iz katere je zrasel pojem »bergmanovski« – je podpisal več kot petdeset filmov in več kot sto gledaliških uprizoritev. Bil je neprekosljivi mojster psihološke drame, o katerem je Krzystof Kieślowsky rekel, da je verjetno edini filmski režiser, ki je o človeški duši povedal toliko kot Dostojevski ali Camus. Bergman, ki je zrasel v okolju meščanskega in verskega determinizma, se niti za trenutek ni enačil s temi kategorijami, saj je do njih že v zgodnjem otroštvu, kot beremo v avtobiografiji Laterna magica, vzpostavljal kritično distanco, dvom in upor. Kar pa seveda ne pomeni, da ga fanatična verska vzgoja očeta pastorja, ki je vsak greh strogo in neusmiljeno kaznoval, ni zaznamovala. Kot je oče neusmiljeno vihtel palico, je sam, prav tako brez milosti, vrtal v globino temačnih hodnikov človeške duše, mukotrpno iskal »absolutne resnice«, a prav tako kot njegov oče ali očetov Bog svojim likom nikakor ni mogel zagotoviti sreče, miru in pomirljive celovitosti človeškega duha. Bergmanov opus je skoraj neločljivo povezan z njegovim življenjem, spomini na otroštvo in mladost, travmami, intimnimi frustracijami, trpljenjem, slabo vestjo in ostrim kritiziranjem sebe in drugih.
Pri pisanju scenarija za televizijsko serijo Prizori iz zakonskega življenja leta 1972, ki si jih je zamislil kot »serijo dialogov, nič nenavadnega«, je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ullmann, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je sam zapisal »absolutnim dejstvom, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši«. Kljub avtobiografskim motivom pa je Bergman v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino. Bergman je zvezo med Marjano in Johnom postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti do razočaranj in brutalne iskrenosti. Po izjemnem uspehu serije je Bergman ustvaril še istoimenski celovečerni film (ki je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim so ga ovenčali z zlatim globusom za najboljši tujejezični film) in gledališko uprizoritev, ki jo je leta 1981 sam režiral v gledališču Theater im Marstall v Münchnu. Johan in Marianne sta si v Prizorih iz zakonskega življenja dovolila biti pogumna, strahopetna, srečna, žalostna, jezna, ljubeča, zmedena, negotova, zadovoljna, zvita, neprijetna, otročja, zlobna, nedoumljiva, veličastna, malenkostna, fizično ljubeča, brezsrčna, neumna, bedna, nemočna: na kratko tipični človeški bitji.
Pod zakonsko vivisekcijo se je podpisala mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, lanskoletna dobitnica nagrade stella22 za udarno uprizoritev, ki je z mladimi gledališčniki pripravila v dunajskem Burgteatru.
