Zelo dobro se tudi še danes spomnim, kdaj sem prvič videla Bergmanove Prizore iz zakonskega življenja. Bila sem še v srednji šoli. V takratnem Kino gledališču v Mariboru. Že kot srednješolci smo si tam lahko ogledali ne le Bergmana, ampak tudi italijansko šolo in seveda Fassbinderja. Kino gledališče je delovalo kot nekakšen art kino. Najboljši, kar jih je mesto kdaj imelo.

Spomnim se, da me je film globoko pretresel. Se pa ne spomnim, kako sem ga takrat v resnici razumela. Kot nekak slavospev ljubezni, ki preživi vse hude preizkušnje. Ali kot kaj drugega. Na primer kot serijo lucidnih analiz, kaj v sodobni družbi je zakonska zveza. Zakaj deluje. In predvsem, zakaj ne deluje. Verjetno teh drugih dimenzij filma nisem dojela. Bila sem premlada. Brez ustrezne družboslovne izobrazbe. Ki jo zahtevajo vsi Bergmanovi filmi. Zato ga nisem dojela niti kot prvo (ker če bi film dojela tako, bi si ga zapomnila kot številne druge dobre ljubezenske zgodbe, a pri meni film ne sodi v to kategorijo) niti kot drugo (če bi ga dojela tako, bi ga študentom že od vedno navajala kot primer tega, kaj je v današnjih zahodnih družbah zakonska zveza, pa tudi tega dolgo nisem počela). Najverjetneje sem film pri okoli osemnajstih videla povsem drugače kot kasneje. Kot ga vidim zdaj. Pri Prizorih iz zakonskega življenja je pač tako, da jih ne moreš razumeti brez življenjske kilometrine. In brez kar nekaj prebrane teorije tudi ne.

V tem smislu se mi zdi ideja postaviti to zgodbo na gledališki oder čudovita. In predrzna hkrati. Čudovita zato, ker gre za zgodbo, ki bi jo morali ljudje znova in znova gledati. In o njej znova in znova razmišljati. Predrzna pa zato, ker je sleherni »remake« nekega že vrhunskega dela velik profesionalni izziv. In tudi velik profesionalni riziko. Izjemno težko je namreč narediti dobro ponovitev nekega vrhunskega dela. Pa naj bo to knjiga. Film. Že izvedena gledališka uprizoritev. Ali karkoli drugega. Tisti, ki poznajo odlični original, namreč »remake« nujno sodijo po njem. Kar »remaku« postavlja visoka, včasih nedosegljiva merila. Ki jih je le redko mogoče preseči. Tu pa tam doseči. Pogosto pa »remake« ne doseže niti prvega niti drugega.

Vendar pa imajo Prizori iz zakonskega življenja dobre možnosti za to, da tudi v gledališču znova pretresejo publiko. Tudi tisto, ki film že pozna. In ga ceni. To pa zato, ker so Prizori iz zakonskega življenja danes enako aktualni, kot so bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oziroma so danes aktualni še bolj. Če so bili v sedemdesetih zgodba, ki je lahko pretresla tiste bolj temeljito misleče, je danes to zgodba, ki jo poznajo mnogi. Morda celo večina zakoncev. Ali nekdanjih zakoncev. Prizori iz zakonskega življenja namreč niso zgodba iz nekih preteklih časov. Res je prav nasprotno: danes lahko vidimo, da so bili ob nastanku filma zgodba o nekih prihajajočih časih. In zakonskih zvezah v njem. Zgodba o zakonih, ki so danes na Zahodu naša družbena in individualna realnost. Tisto, kar se je od sedemdesetih let 20. stoletja do danes spremenilo, ni to, da danes takšnih zakonskih zvez, kot jih prikazujejo Prizori iz zakonskega življenja, ni več. Ampak to, da so danes postale bistveno bolj množične in prisotne, kot so bile to v času nastanka filma. Pol stoletja po nastanku filma je film zato celo bistveno bolj aktualen, kot je bil ob svoji premieri. Takrat so takšne zakone živeli nekateri. Danes, v dobi ljubezni v času osamljenosti^_[1], jih živijo skorajda tako rekoč vsi. Vsaj na Zahodu. Ker je zakonska zveza seveda družbena forma, ki se družbeno ustvarja. In spreminja. Pač glede na razmere v družbi. In razmere so se v zahodnih družbah spremenile tako, da je tisto, kar je bilo v sedemdesetih značilno za zakonsko zvezo v Skandinaviji, zdaj že kar nekaj let oziroma desetletij značilno za zakonsko zvezo na Zahodu nasploh.

In katere so te značilnosti, ki so se iz značilnosti privilegiranih skandinavskih zakonov skozi desetletja spremenile v značilnosti velikega dela zahodnih zakonov?

Na to vprašanje je mogoče odgovoriti na kar nekaj različnih načinov. Najbolj očitni je tisti, ki zadeva jasno vidne značilnosti zakona med Johanom in Marianne. Oba sta intelektualca z dobrimi službami, kar njuni družini omogoča življenje zgornjega srednjega sloja (hiša v mestu, vikend na deželi, jadrnica, Volvo, lepo urejeno stanovanje itd.). Njun zakon je na videz brez problemov. Celo več: je slika popolnega zakona. Imata dve hčerki. Živita brez konfliktov in razprtij. Dokler – dokler se ne začneta pogovarjati o svojem zakonu. O njem razmišljati. Ga analizirati. In analizirati svoje počutje v njem. Ko pa začneta prakticirati tovrstne pristope in prakse – prakse, ki so v sodobnosti za življenje v zakonu splošno priporočene, priporočajo jih vsi od ženskih revij do terapevtov in strokovnjakov –, v na videz uspešnem zakonu zazija vrsta čeri in prepadov. Med zakoncema vznikne vrsta zamer in problemov, ki, ko jih skušata rešiti s pogovorom, pripeljejo do katastrofe. Zakon propade. Pred podpisom ločitvenih papirjev Johan Marianne celo pretepe. In ko bi človek mislil, da je to zdaj prav gotovo konec njune zveze, izve, da čez leta ta ista zakonca postaneta ljubimca. Ki drug do drugega gojita ne le ljubezen in strast, ampak tudi uvidevnost in razumevanje.

Tak razplet filma je že od nastanka filma Prizori iz zakonskega življenja sprožal vprašanja o tem, kako ta Bergmanov zasuk razumeti. Najbolj enostavna in konvencionalna razlaga se glasi, da je bila ljubezen med Johanom in Marianne pregloboka, da bi po ločitvi propadla. Da je vztrajala naprej. In ju nato spet povezala. Sicer ne v zakonu. Ampak v ljubezenskem razmerju, s katerim oba varata svoja nova zakonca.

Druga, tudi precej enostavna in znana, je razlaga, da je Bergman hotel v filmu izpostaviti idejo, da forma zakonske zveze uničuje ljubezen (kar se na več mestih kot trditev pojavlja tudi v dialogih med Johanom in Marianne – na primer, ko Johan Marianne napove, da bo njena srečna ljubezen takoj postala nekaj drugega, ko se bo s svojim ljubimcem poročila). Takšna razlaga bi bila skladna tako z duhom časa, v katerem je bil film posnet (čas zanikanja tradicionalnih družbenih form in družbenih institucij, ki je povezno s šestdesetimi leti, ko se na Zahodu posebej s strani hipi gibanja uveljavi zavračanje vsega tradicionalnega). Bila pa bi skladna tudi z neko splošno prisotno Bergmanovo držo, ki je razvidna v vrsti njegovih filmov, po kateri družbena pravila in konvencije uničujejo posameznike. Njihovo svobodo. Njihovo srečo. Ta drža pa je spet značilnost časa, v katerem je film nastal. Časa, v katerem se svoboda vidi kot kršitev družbenih pravil in zakonov. Časa, v katerem se uveljavlja permisivnost. Časa, v katerem se zagovarja seksualna osvoboditev tako moških kot žensk. Časa, v katerem je seksualna osvoboditev žensk videna kot emancipacija. Časa, v katerem se je začela uveljavljati nova oblika družbene represije, ki pa je bila videna kot svoboda in osvoboditev. In ki jo zastopa ukaz »Uživaj!«^_[2].

Točno to pa je tudi meja Prizorov iz zakonskega življenja. Oziroma vsaj njihova navidezna meja. Ker tisto, kar Bergman genialno naredi, je, da na nek na videz nerazumljiv način zamaje to mejo. Ko namreč Johan in Marianne kršita konvencije dobrega zahodnega zakona – se torej najprej stepeta, nato ločita, nato drugič poročita z novima zakoncema, nato tudi v novem zakonu varata svoja zakonca, in sicer tako, da postaneta ljubimca –, ta izstop iz tradicionalnega zahodnega zakona nobenemu od njiju ne prinese sreče. Johan je izpraznjen, nezadovoljen, negotov in dvomeč. Marianne pa, ki na videz zdaj vse razume in obvlada – kot komentira sama, zdaj oba, tako njen mož kot Johan kot njen ljubimec ravnata natanko tako, kot to želi sama –, ponoči morijo grozne sanje. Sanje, ki nastopijo kot nekakšno mesto resnice. In postavijo grozljiv prepad med vsakodnevno resničnostjo in tistim, kar kot resničnost v svoji notranjosti, v svojem nezavednem doživlja sama.^_[3] Ko Johana povpraša o njihovem vzroku, ji ta kot enega od mogočih odgovorov servira tezo, da so te sanje morda dokaz, da tudi v njenem na videz urejenem svetu mogoče vendarle le ni vse tako zelo na svojem mestu, kot se morda zdi. In kot bi si to sama želela. Genialen Bergman. Genialen Bergmanov konec. Skozi katerega pove bistveno več, kot je v filmu povedano dobesedno.

Seveda se je tudi tega genialnega Bergmanovega konca mogoče lotiti na vrsto načinov. Eden bolj učinkovitih je tisti skozi Verhaeghejevo knjigo Ljubezen v času osamljenosti. V kateri Verhaeghe poda razloge za strukturno nezmožnost srečne zakonske zveze.

/.../

Natančno v to zanko sta ujeta tudi Johan in Marianne. Seveda je jasno, da je, če upoštevamo le zgoraj navedeni zaplet, ki izvira iz dveh hkrati prisotnih matric ljubezni, upoštevanje sodobnih tržno predpisanih standardov o srečnem zakonu in srečnem partnerstvu ter o tem, kako se je treba lotiti težav v zakonu in partnerstvu s pogovorom, garancija za neuspeh. Za vzajemno trpljenje. Za vzajemni masaker. Tudi Johan in Marianne se pogovarjata. In dogaja se jima natančno to, kar se dogaja praviloma vsem, ki se z zakonci oziroma partnerju pogovarjajo o svojem počutju v zakonu. O svojih najprej majhnih nezadovoljstvih z zakonom. S partnerstvom. Ko se pogovarjajo, se namreč skozi pogovarjanje strukturno pogojeni zapleti in težave v zakonu in partnerstvu, za katere v resnici ni nihče osebno kriv, pretvorijo v osebne obtožbe. V medosebne napade. V medosebne zamere. V medsebojna obračunavanja. V medsebojne ambivalence. V medsebojna sovraštva. In tako dalje. Skratka: iz majhnih težav, ki jih je mogoče pomesti pod preprogo, kot pravi tudi Bergman, postanejo nepremostljive zamere, sovraštva, razlike, ki partnerstvo in zakon naredijo za nevzdržna. Bolj ko se ljudje pogovarjajo o svojih zakonskih in partnerskih težavah, večje so težave. Zamere. Razhajanja. Nezadovoljstva. Bolj in bolj ti je jasno, da te zakonec ne razume. Sledijo novi spori. Sovraštva. Agresije. In ostalo, kar človeku dokazuje, da živi v povsem napačnem zakonu. In da je edina smiselna odločitev končati to nemogočo, zavoženo zvezo. Končati vse to nezadovoljstvo. Vse to trpljenje. Vso to bolečino. Sovraštvo. Agresivnost. In ostalo.

Natančno do tega sklepa prideta tudi Johan in Marianne po pogovorih o njunem zakonu. A ko to zvezo končata, ko prakticirata svobodo, spet končata v novem zavoženem zakonu. V katerem se matrica, tudi ko je zakonec nekdo povsem drug, ponovi. In proizvede enako odtujenost. Nezadovoljstvo. Sovraštvo. Odpor. In ostalo. In seveda tudi refleks po pobegu.

Seveda je več kot jasno, da se bo, ko človek pobegne iz drugega zakona, zgodba znova ponovila v tretjem zakonu. Nato še v četrtem. V petem. In v vsakem naslednjem. Kolikor jih pač že bo.

Ob ponovitvi te matrice v svojem drugem zakonu Marianne vpraša Johana: »Ali sva kaj pomembnega spregledala?« Odgovor je jasen: ja, seveda sta spregledala. Ja, seveda! Vsi smo spregledali. Namreč to, da ljubezenske zveze in zakoni niso določeni le z značilnostmi in delovanjem posameznikov v njih. Z njihovimi osebnimi zgodovinami. Čeprav so te še kako pomembne. Ampak so vsaj toliko, če ne celo bolj, določene z družbenozgodovinskimi okoliščinami, v katerih svoje ljubezenske zveze živimo. Da ljudje tega danes ne uvidijo, je vezano na neoliberalno ideologijo, skladno s katero ljudje mislijo, da je njihovo osebno življenje le njihovo. Povsem osebno. Da zadeva le njih. In njihovega sopotnika v njihovi ljubezenski zvezi.

Kot smo že pokazali, je takšno razumevanje vzrokov za medosebne težave v ljubezenskih zvezah gotova pot v katastrofo. In če kaj, Prizori iz zakonskega življenja to povsem nazorno in nedvoumno pokažejo. Povsem jasno pokažejo na to, kako se je treba v zakonu lotiti problemov. Ampak predvsem to, kako se jih nikakor ne gre lotevati.

/.../