Plesna predstava.
Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem »zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te., ki se je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov, izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledje. In če velja prav Barthesovo delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni« tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja »neizrekljivega«.
