Prezir II

Zaprta vrata

Režiserka: Nina Šorak
Dramaturginja: Zala Sajko
Avtorica videa: Pila Rusjan

Nastopajo:
Ines - Anja Drnovšek
Garcin - Matija Rupel
Estelle - Ana Urbanc
Sobar - Arna Hadžialjević

Začetki uspavajo, ker so del protokola. Vsi komaj čakamo tisti razplet. Vse naše stremljenje, ki ga kot gledalci usmerjamo v predstavo, je iskanje rešitve, iskanje misli, ki se skriva na koncu. V resnici pa ni pomemben zaključek, saj to vedno že slutimo. Pomembni so izvori, korenine, od koder vse prihaja. Kaj je tisto, kar je vzpostavilo določeno situacijo, kakšne pozicije so določale naš začetek, osnovo. Tu se skriva ključ uganke. Zato smo tokrat obrnili pogled. Začenjamo s koncem in se korak za korakom približujemo začetku.


***
Ni ga ni ga (Is not ga ga)

Navdih za predstavo je pradavno reklo antičnega modreca iz daljne Kitajske, ki je dejal: "Zgodba je najbližja pot med človekom in resnico." Ali torej gre za bližnjico? ... ali pa je modrec nemara v resnici želel reči: "Zgodba je najbližja pot med človekom in še enim človekom." Zvitek je na tem mestu obledel in natančna analiza pismenk dopušča več interpretacij … Izvije se izredno enostavna zgodba med dvema mlajšima moškima. Pravzaprav gre za več zgodb, ki si jih moška pripovedujeta po opravljenem delu, vendar je ta okoliščina še najmanj pomembna od vseh, a spet ne toliko, da ne bi bila omembe vredna. Skratka, ob koncu nekega dne se moška zatopita v obujanje svojih spominov na pretekla in polpretekla ljubezenska doživetja ... ki jih ni malo ... še posebej za tako mlada človeka ... ali pa se nemara le hvalita, najbrž, saj se v resnici sploh ne poslušata. Vsak izmed njiju izkoristi zgodbo drugega, samo za izhodišče svoje resnice, ki je boljša in resničnejša.

Zakaj torej tak naslov? Ali je kdo izginil? Ali bo kdo izginil? Tine in Martin bi že vedela.
 

***
Hamlet/medij

Koncept: Simon Belak
Igra: Arna Hadžialjević

Kaj je poezija lastna mediju gledališča? Ko besede stopijo na oder, dobijo novo pojavnost kot doživetje same prisotnosti. Prisotnosti glasu, prisotnosti telesa in nenazadnje prisotnosti samega prostora. Ta vrženost v svet na široko odpre polje jezika. Kar naenkrat postane mimetično strukturiranje jezika vprašljivo. Prignati jezik do svoje meje je pretrgati z jezikom kot opisovanjem tistega, kar je, in se predati jeziku kot iskanju. Govorim, dokler ne vem. Od tu moč tišine. Govoriti pa ne pomeni tudi že nagovarjati, kajti vedno govorim najprej sebi. Drugi me s tem, ko se razkrije kot drugi – s svojo prisotnostjo –, lahko zasači in vdre v intimo, v moj trenutek nevzdržnosti. Nevzdržnost je tista, ki napotuje k iskanju. Nevzdržnost prisotnosti, ki se izmika pogledu, a je vendar venomer na robu vidnega polja. Nevzdržnost nemogoče kršitve reda. Nevzdržnost presežka, ki hkrati že je in je to, kar še iščem. Vsako iskanje se tako začne kot srečanje z duhom. Prikaznijo, ki napotuje drugam, ki zavaja in v tem odpira. To je mesto, kjer jezik pove največ, a mu z vsako besedo tudi že grozi, da se ukine.

Hamlet/medij je predstava prešitij: med likom in igralcem, med telesom in prostorom, med jezikom in doživljajem. Je predstava iskanja in je predstava nevzdržnosti.