Predsednice so prva drama enega najpomembnejših sodobnih avstrijskih dramatikov Wernerja Schwaba. Nastopajo tri upokojene čistilke; Erna, Greta in Marička, ki na obisku pri eni izmed njih skupaj preganjajo dolgčas. Skozi zabavne dialoge v pogovoru odpirajo teme tako avtrijske nacistične tradicije, lumpenploretarstva, seksualnih travm, fekalij, kot fantazij o svoji namišljeni prihodnosti. Kot so v življenju dobesedno čistile stranišča bogatejšega sloja, tako avtor skozi dolge besedne izbruhe koplje po družbenem nezavednem in umazanijo navidez pobožnega malomeščanstva. Junakinje so smešne a hkrati tragične, saj se pod vso vulgarnostjo in navidezno plehkostjo skriva globoka potreba po ljubezni in bližini, ki pa se nikoli ne more zadovoljiti. Kljub že skoraj grotesknemu žanru same drame, skozi humoren avtorju lasten jezik, nam dramatik ponudi izjemno plastične in žive like, ki natančno in nadvse precizno razkrivajo turobne družbene resnice, ki pa so navidez dobremu meščanskemu okusu tabu.
Uprizoritev v dramski tekst vstopa ravno skozi tematiko družbene trangresivnosti in užitka ob prestopanju družbenih norm, kar se pogosto pojavlja ravno tam, kjer družba svoje meje tudi jasno zapove (npr. krščanska ideologija morale). Užitek ob početju nečesa, kar je prepovedano, pa velikokrat s seboj prinaša paradoksalne občutke tako gnusa kot privlaka do dane situacije. Skozi namerno kršenje mej pa uprizoritvev določa ravno tisto točko, kjer predstava nagovarja gledalca. Odnos do gnusa in neokusnosti je zelo intimno čustvo, ki pa je neposredno povezano z ideologijo, kateri pripadamo. »Dober okus« je tako hkrati pojem, za katerega mislimo, da je nekaj popolnoma našega lastnega; hkrati pa je eksterna družbena norma, ki si jo delimo z družbo, v kateri živimo. Meje okusa, ki jih imamo postavljene nekako sami pri sebi dobesedno vplivajo na reakcijo našega telesa, kar pa je neločljivo vezano na našo identiteto. V uprizoritvi liki čistilk naslavljajo identiteto hinavskega malomeščanstva, ki navidez tabu tem – kot so na primer fekalije – ne tolerira, a vendar v njih uživa, dokler ima za njihov izraz izgovor konteksta, ki postane alibi. Tako neka tema, ki bi na odru proizvajala predvsem občutek nelagodja (govorjenje o fekalijah in čiščenju stranišč), postane intrigantna in komična, s tem pa subverzivno vpisana v telo gledalca.