Tri ženske, ki jih srečamo v predstavi Predsednice v produkciji Zavoda Melara, so sicer nekdaj opravljale isti poklic čistilke, a jih zaznamujejo različni odnosi do sveta, načini govora, modusi operandi. Sprva olikano pomenkovanje likov na odru izbruhne v nepredvidljivo pijančevanje in skupinsko fantaziranje ter se stopnjuje vse do umora.

Sodobni avstrijski dramatik Werner Schwab (1958–1994) naj bi svoja dela pisal pozno ponoči ob spremljavi glasne glasbe in alkohola. Njegove besede v prevodu Mojce Kranjc zvenijo sodobno, o tem, da je delo nastalo v sosednji državi, pa priča nekaj namigov na tamkajšnje okolje in stereotipe – od vloge nacizma do skrivnostnih podzemnih kleti. Dramatikova pisava je neposredna in že kar preplavljena s samosvojo ironijo, ki omogoča kritično distanco do likov. Ob nizu replik se gledalcu posveti, da gre za prikaz stisk in napadov kot edine možne obrambe v obupu.Temu izhodišču sledi tudi režija najnovejše predstave v produkciji mladega Zavoda Melara, pod katero se je podpisala Nina Ramšak Marković, dramaturg predstave je Milan Ramšak Marković.

V preprosti mizansceni stopi v ospredje buhtenje misli in besednih spopadov treh protagonistk. Preproste Maričke, ki najraje odmašuje akutno zamašene straniščne školjke in jo upodobi Miranda Trnjanin. Pri tem spretno uporabi govorico telesa, držo in kretnje, ton glasu ter druge neverbalne znake, ki učinkovito izrišejo njeno naivnost in zožen pogled na stvarnost. Z največjim zanosom denimo razlaga, kako je v bogatih hišah čistila straniščne školjke. Sanja, da bi v eni od njih na primer našla konzervo golaža, ki bi jo zatem s slastjo zaužila. Njenemu veselemu naštevanju vseh predmetov, ki jih je našla ali bi jih rada našla v straniščnih školjkah, ni konca, navdušena pa je nad tem, da je med ljudmi znana kot tista, ki se tega dela vselej loteva brez rokavic. Žan Koprivnik upodobi zategnjeno Erno, ki se ji gnusi vsakršna umazanija, je neskončno resna, pobožna in malce tudi zaljubljena v mesarja, ki ga obiskuje že leta. Sramuje se eskapad svojega neukrotljivega sina, ki mu diši pijača. Koprivnik lik izjemno spretno karikira, z ironiziranjem pa mu uspe ustvariti tudi portret ženske, ki v svojih globinah trpi in se boji življenja. Čutiti je njen odpor do intimnosti, ki si je po drugi strani izjemno želi, kar igralec izvrstno uprizori s prizori gnusa. Ernino nasprotje je Greta, ki je vsaj na videz izjemno radoživa, glasna, korpulentna, igralki Sari Dirnbek, ki jo upodobi, pa uspe prikazati njeno dvojno naravo, ki jo po drugi strani zaznamujejo hudi notranji strahovi.

Bizaren ton in ironični izpadi so poudarjeni z odločitvijo režije za izjemno stopnjevanje karikiranja likov, ki mestoma zapadejo že v grotesko. Posebej ko se konverzacija preobrne v pijančevanje, ki odpira domišljijske predstave o tem, kaj bi se lahko dogajalo na imaginarni veselici, kjer bi vsaka od njih zablestela v svojem slogu. Erna bi se ob sendvičih in kramljanju družila s svojim mesarjem, ki bi jo zaprosil za roko in jo zaposlil v svoji trgovini, Greta bi spoznala izjemno privlačnega moškega, muzikanta, ki bi bil popolnoma nor nanjo. Med njima se v teh imaginarnih podobah sproža tekmovalnost, ki podpihuje balon domišljije, ki se naposled razpoči. V bizarnih prerekanjih in fantazijah, ki odpirajo seksualne travme, ženski merita moči, ko pa ju Marička sooči z resnico, sta v trenutku ponovno v svoji koži, negotovi in prestrašeni. Zato Maričko v presenetljivem obratu, ki je na odru tudi vizualno markanten, umorita.

Skozi poglede čistilk, ki so vse življenje skušale ohranjati videz malomeščanskega površja, pred našimi očmi izbruhne umazanija podtalnega. Rezultat je mešanica smeha, šoka in ganjenosti, zaradi katere je ta gledališka izkušnja nekaj nepozabnega.

Napeti dramaturgiji uspe z nekaj zamahi prikazati univerzalna človeška stanja od napuha in ponosa do blaznega obupa. Tako predstava skozi smeh, ki ga v dvorani ne manjka, gledalca gane in prizemlji. Marička, ki fantazira o tem, kako bo postala slavna, ker bo čistila stranišča bogatih in rešila hudo zagato na veselici, je utišana, saj njen diskurz postane simbol blata, ki ga prikriva malomeščanski način življenja. Bizarno ozračje mestoma podpira plehka glasba, predstava pa uporabi tudi nekaj učinkovitih metagledaliških prijemov, ki se odlično ujamejo s konceptom predstave, ki že tako osvetli razpravo treh žensk o imaginarnem dogajanju. S tem se meje med fikcijo, izmišljijo in resničnostjo zamajejo. Tudi kostumi odlično podprejo like kot tragikomične karikature malomeščanstva. Kljub temu da gre za konverzacijsko dramo, ostaja gledališka uprizoritev dinamična, saj gledalce kot na vlaku smrti zapeljuje med registri nasilja, vulgarnosti, poniževanja in hrepenenja. Režiji – ki se ne brani drznosti in rušenja tabujev – uspe z omejenimi gledališkimi sredstvi izrisati bizarne situacije, z besedno in situacijsko komiko nasmejati gledalce, predvsem pa ob govoru o fekalijah odpreti najbolj univerzalne teme bivanja. Uspe ji obenem prikazati plast fekalij, ki prežema sodobno zahodno družbo, z estetiko grdega pa tudi samosvojo lepoto. Predstava, ki je refleksija nekih na videz nepomembnih življenj, učinkovito poseže v prepade vprašanj o sodobni družbi in skozi vse izbruhe besed se izkristalizira želja biti ljubljen. Ta gledališki komad je učinkovit zato, ker prepušča prostor likom in njihovim slikovitim izpovedim, zanašanje na odrsko prisotnost igralcev pa se režiji zaradi odlične igre vseh treh interpretov dobro obrestuje.

Skozi poglede čistilk, ki so vse življenje skušale ohranjati videz malomeščanskega površja, pred našimi očmi izbruhne umazanija podtalnega. Rezultat je mešanica smeha, šoka in ganjenosti, zaradi katere je ta gledališka izkušnja nekaj nepozabnega.