V postkovidnem času sem se znašla v precej konfuzni, a hkrati za ta čas povsem normalni spirali eksistencialno-kariernega preizpraševanja svojega obstoja. Kot diplomirana dramaturginja in magistra govora, naveličana prekarnega dela, privilegirane kulturne srenje (ki prekarnost uporablja kot poslovni model, živi pa je ne) in životarjenja na meji z revščino, sem se spraševala, ali je v tej umetniški krajini sploh še kaj prostora zame. Ravno na enega izmed takih dni me je poklical Jean Nikolič, urednik časopisa Kralji ulice, in me vprašal, ali bi opravljala dramaturgijo pri predstavi z naslovom Pred vrati postave. Iskreno, svoja gledališka vrata sem pred leti že skoraj zaprla, a se mi je zdel projekt vreden poskusa ponovnega odprtja vrat postave.

Vedela sem, da stopam na področje, ki mi ni bilo zares poznano, čeprav so me obrobne, t. i. ranljive skupine in alternativna kultura od nekdaj zanimale, saj sem se tudi sama velikokrat počutila kot outsider, tako v življenju samem kot tudi v gledaliških krogih. Na prvo vajo sem prišla z radovednostjo in, priznam, tudi rahlo prestrašena, saj nisem vedela, kaj točno lahko pričakujem. Prve besede, ko sem zagledala režiserja in avtorja predstave, Taubija, oblečenega v usnjeno jakno, s klobukom in allstarkami, so bile: »Lej, tole so od horsa prva zdravila, ki sem jih dobil.« Pod nos mi je pomolil škatlico zdravil za pritisk. Okej, tole bo še zanimivo.

Predstava je bila na tej točki že solidno postavljena, zato sem morala tako dramaturško kot človeško prestaviti v višjo, skočiti v vodo in zaplavati. Bila sem prijetno presenečena, kako odprt je bil Taubi in tudi celotna ekipa. Besedilo, ki je na eni strani vezano na Kafko, na drugi pa na skorajšnji absurd, je napisano izredno inteligentno in humorno. Govori o birokratskih postopkih, v katerih smo se na neki točki zagotovo že vsi znašli. Hkrati pa govori o volji do življenja, samokontroli, iskanju pripadnosti, o želji po miru in normali. Po dolgem času sem se v gledališkem procesu počutila zares sprejeto in sama sebi prišepnila: Hej, v samem bistvu pa še vedno maraš teater.

In ravno v tem »samem bistvu« naj bi gledališče ponazarjalo in uprizarjalo življenje, čeprav se v današnjem času vse bolj zdi, da je naslovljeno na abonmajsko publiko na eni in akademsko publiko na drugi strani. Prostora za outsiderje praktično ni več, čeprav se velikokrat pretvarja, da je. Kadar govorimo o ranljivih skupinah, pa je to še izrazitejše, saj se družba, tako splošna kot akademska, najraje pretvarja, da jih ni. Večinoma jih uporabljajo za samopromocijo v kvazihumanitarnem in odprtem duhu, v praksi pa je tega bore malo. Zato se mi je zdelo toliko pomembnejše, da se predstava uprizori na ravni, ki v nobenem parametru ne bi smela biti nižja od normale. Za to gre velika zahvala odprtosti in posluhu direktorja Šentjakobskega gledališča Milana Goloba in umetniškega vodje dr. Roka Andresa, ki sta nam odprla vrata in bila pripravljena sodelovati ter projekt sprejeti v sezono v koprodukciji s KUD Pozitiv in Kralji ulice.

In ravno v tem »samem bistvu« naj bi gledališče ponazarjalo in uprizarjalo življenje, čeprav se v današnjem času vse bolj zdi, da je naslovljeno na abonmajsko publiko na eni in akademsko publiko na drugi strani. Prostora za outsiderje praktično ni več, čeprav se velikokrat pretvarja, da je.

Z vsako vajo sem bila globlje v procesu, ki mi je začel odpirati pogled na svet, na gledališče, na življenje. Projekt je začel postajati vedno bolj podoben predstavi s svojim, unikatnim jezikom, ki ga drugje (še) nisem videla. Z ekipo smo si bili vedno bližje in nekje na sredini procesa sem ugotovila, da je ta pot precej drugačna od tiste, ki jo po navadi prehodim pri projektih. Preden se bo bralec obregnil ob slednjo poved, naj dodam, da je seveda vsak proces ustvarjanja predstave unikaten, poseben in neponovljiv, a tokrat je bilo zares drugače: na nekem nivoju, ki mi je bil do takrat popolnoma nepoznan. Na vajah sem poslušala o zgodbah brezdomstva, odvisnostih, smrtih, pa tudi o pogumu, volji in trmi. Občutila sem, kot da z mene padajo plasti odvečne navlake nepotrebnih komplikacij, čenč in akademskih poz, ki jih znotraj gledališkega (ali kulturnega per se) kroga zelo radi zavzemamo. Tukaj je surovo življenje, ki je bilo daleč od problemov, ki so mi poznani. Spoznala sem, kaj pomeni zares imeti voljo do življenja, do sebe, kaj pomeni biti odprt in kaj vse v resnici obstaja v svetu okoli mene.

Velikokrat se ob tovrstnih praksah uporabljajo superlativi o mentoriranju ranljivih skupin, o terapevtskih učinkih, ki jih ima gledališče na t. i. ranljive skupine in odpadnike sistema, redko pa se odpre vprašanje o ravno nasprotnih učinkih. Lahko rečem, da je ta projekt name (profesionalno gledališko ustvarjalko, čeprav se zares ne maram tako opredeljevati) deloval terapevtsko in me odprl. Seveda izhajam iz subjektivne perspektive in bilo bi popolnoma nesmiselno in po svoje tudi nepošteno, če bi rekla, da se v takšnih procesih zgoraj omenjeno ne pojavlja, seveda se. Najpomembnejše dejstvo, ki sem ga uspela sprejeti v tem času, je, da smo vsi ljudje, ki na takšen ali drugačen način potrebujemo terapijo in potrditev, da smo koristni za družbo in da smo nekje sprejeti ter predvsem slišani. Ljudem je to skupno ne glede na to, ali gre za odvisnike od prepovedanih substanc, bivše odvisnike, športnike, akademike ali kogarkoli drugega. Vsi imamo svoje demone, s katerimi se borimo na različne načine. Je res, da je delo pri takšnem projektu drugačno, morda surovejše z metodo brez nakladanja, kot jo je velikokrat rad uporabil Taubi, a zato nič manj spoštovanja vredno kot katerikoli drug gledališki proces v institucijah ali na off scenah. Gre samo za to, da je to kategorija, ki načeloma spada v predal pozabljeni od pozabljenih, zato se mi zdi pomembno, da začnemo gledališki ustvarjalci in gledališča sami odpirati vrata in um tudi za tovrstne projekte. Žal se tudi gledališki ustvarjalci še vedno radi pretvarjamo, da tega dela življenja ni, in ga še vedno tabuiziramo. Jaz pa lahko rečem: Hvala za vse odprte tabuje, hvala, Taubi, za vse lekcije o lajfu, hvala, Jean, da si v meni videl dramaturginjo, ki bo kos tej nalogi. Zaradi tega projekta spet in znova verjamem v umetnost.

V nekem idealnem svetu naj bi ljudje sobivali brez predsodkov, z empatijo in razumevanjem do sočloveka. Kje drugje bi bil idealen prostor za uresničitev omenjenega, če ne ravno v gledališču, ki naj bi ponazarjalo življenje?