Absurdno tragična komedija o norostih našega časa.
Posebnost pisanja vsestranskega mariborskega "skribomana" Roka Vilčnika (1968) je pomenska in dogajalna razplastenost, ki aludira na vsemogoče norosti našega časa, za katere sam pravi, da jih lahko razumemo samo tako, da jih ne, in da je pomirjenje s tem pomemben del našega bivanja, manipulacija s tem pa pomemben del ustvarjanja. Svojo absurdno tragično komedijo Pošta (2019) je Vilčnik postavil na poštni urad, ki je včasih služil kot komunikacijski center, danes pa je samo še eden od členov v verigi prenasičene potrošniške obsedenosti. Ta absurdna tragična komedija med drugimi preizprašuje postavko časa, ki na poštnem uradu na koncu sveta teče počasneje. Spremenjeno delovanje "merilca" se je zgodilo ob transformiranem življenju novodobnih uporabnikov časa in prostora – "priklopljenost" na medmrežje je spremenila vse – čas v kibernetičnem prostoru teče hitreje kot v realnosti, prostori, kjer se je včasih komuniciralo, so pozabljeni, ljudje, ki so se družili in povezovali, so "odklopljeni" od sveta in priklopljeni na splet. A svet internetnih povezav je, zastrašujoče vizionarsko, za časom in prostorom dokončno obračunal še s svojim očetom – z realno stvarnostjo. "Žunko, Dellarea in Koritnik so trije karakterno povsem različni poštni uslužbenci, ki vedno znova preigravajo iste komične situacije, ki se med seboj razlikujejo le po zahtevah stranke, ki se vsakokrat pojavlja v drugačni vlogi in prihaja po lestvi ‚z neba‘, kamor pa si sami ne upajo. Vsaj ne, dokler se ne vrne njihova šefica, stroga in zlobna gospa, o kateri romantično sanjarijo," pravi Vilčnik.
