Gre za slovit prizor iz Nove zaveze: potem ko ga mučijo in ubijejo, se Jezus prikaže apostolom in nejeverni Tomaž mu v živo rano vtakne prst. Ta trenutek zgodovino kot udarec s sekiro preseka na dvoje. To je dokončni dokaz za telesno vstajenje in torej za to, da je Jezus dejansko Kristus, Mesija, Božji sin. Obstaja svet prej in svet potem.
Toda težava pri tem prizoru je, da ga sploh ni bilo. Janez, ki edini od štirih evangelistov omenja nejevernega Tomaža, sicer poroča o srečanju, toda dotik v njegovem pričevanju ni omenjen. Celo pri Janezu ostaja možnost, da je šlo pri Jezusovi pojavitvi zgolj za kolektivno blodnjo in da začetek krščanske vere torej temelji na praznem mestu.
Kaj je vera, kaj prepričanje, kaj resničnost? Boris Nikitin je znan po strastnem, pogosto kvirovskem spoprijemanju s konstruiranjem resničnosti in identitete. Številna njegova dela se gibljejo po večpomenski črti med dokumentom in ponaredkom, med telesno izkušnjo in sanjsko utvaro. S Poslednjim kančkom fikcije nadaljuje vrsto projektov, v katerih si prisvoji format pridige. Delno s pomočjo uprizorjenih readymadov, delno s pomočjo iluzionističnega gledališča bo z igralcem Primožem Bezjakom, skupino laikov in zborom raziskoval področje upora, znotraj katerega bodo ustvarili gotovost in iznašli svet.
