Delo Poslednji kanček fikcije, avtorski projekt v Švici živečega režiserja Borisa Nikitina, za tematsko izhodišče jemlje prizor iz Nove zaveze. Po Janezovem evangeliju naj bi apostola Tomaža, ki sprva ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, obiskal prerok sam in mu ponudil, da se z roko dotakne njegove rane. Čeprav so premnogi umetniki ta prizor upodabljali tako, kot da se je Tomaž prav zares dotaknil Jezusovega telesa, v Novi zavezi ne najdemo jasnega opisa, ki bi to potrjeval. Po prebranih vrsticah se zdi celo verjetneje, da Tomaž ni potreboval dotika, da bi se prepričal o Jezusovi resničnosti, temveč je to gotovost našel v lastni veri. Od te interpretacijske vrzeli začne igralec oziroma interpret Nikitinovega besedila Primož Bezjak s pomočjo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in pianistke Polone Janežič plesti zgodbo o moči človekove domišljije, vere v smisel in resnico ter o njegovi vlogi v sodobni družbi.
Oder, izpraznjen rekvizitov, s scenografijo, sestavljeno zgolj iz stolov, na katerih med Bezjakovim monologom sedijo člani in članice pevskega zbora, že vzpostavi polje igre, v kateri se meje med fikcijo in dejstvi ves čas zabrisujejo in prečijo. Igralec na začetku pojasni, da so to predstavo najprej želeli odigrati v cerkvi, vendar niso dobili prostora, zato jo zdaj uprizarjajo v gledališču. Ta začetna opomba vzpostavi možnost podobnosti med cerkvenim obredom in gledališko fikcijo. Orgle zamenja pianistka, cerkveni zbor zamenja zgolj zbor, na mestu pridigarja stoji igralec. Oba obreda oziroma uprizoritvena formata sledita (ne)pravilom specifične dramaturgije, oba se utemeljujeta v veri, s to razliko, da sakralni obred temelji na veri v božjo avtoriteto, gledališki pa na veri v (ne)omejenost človekove zmožnosti predstavljanja in domišljije, ki umetnost sploh omogočata. Oder poleg tega odpira tudi radikalni dvom in možnost rušenja te nenehno razraščajoče se fikcije, s tem pa omogoča refleksijo odrskega in navsezadnje lastnega smisla, kar ohranja njegovo kritično dimenzijo.
Ta vzporednica je berljiva tudi na ravni režije igre, nastop namreč na trenutke spominja na predavanje, morda celo TED talk, a hkrati se ne moremo znebiti občutka, da gre za pridigo. Bezjakov govor v nekaterih delih postaja prepričevalen, sakralno manifesten, v nekaterih delih gestikuliran, morda celo političen, spet drugič popolnoma gledališki, saj občinstvu ponuja možnost zamišljanja in predstavljanja prizorov, občutij in situacij, ki jih opisuje. Minimalno prehajanje med načini govora je natančno odmerjeno, Bezjaku lahko na trenutke popolnoma verjamemo, drugič spet v nas vzbuja dvom in smeh. Besedilo je esejsko filozofsko, pomensko nabito in ne dopušča tavanja po metaforičnem balastu. Temeljna filozofska vprašanja o posameznikovi zmožnosti udejanjanja v svetu, o kreiranju smisla in pomena ter njegovi (ne)moči v sodobni družbi so podkrepljena s primeri iz igralčevega ali režiserjevega življenja. Njegov monolog tematsko prekinjajo zborovske pesmi in s tem gradijo vse bolj napeto dramaturgijo, hkrati pa vzpostavljajo razmerje med posameznikom in množico (zbor je oblečen v črne majice z raznoraznimi promocijskimi, motivacijskimi, aktivističnimi napisi in znamkami), v katero se na koncu predstave Bezjak tudi zlije.
Oba obreda oziroma uprizoritvena formata sledita (ne)pravilom specifične dramaturgije, oba se utemeljujeta v veri, s to razliko, da sakralni obred temelji na veri v božjo avtoriteto, gledališki pa na veri v (ne)omejenost človekove zmožnosti predstavljanja in domišljije, ki umetnost sploh omogočata. Oder poleg tega odpira tudi radikalni dvom in možnost rušenja te nenehno razraščajoče se fikcije, s tem pa omogoča refleksijo odrskega in navsezadnje lastnega smisla, kar ohranja njegovo kritično dimenzijo.
Na ravni besedila se tako na odru vzpostavi še en vidik vere, neločljivo povezan z obema zgoraj naštetima. To je vera v smisel sveta, v katerem živimo. Marsikatera oseba v občinstvu se morda najde v Bezjakovem premisleku o tem, da človek v svetu skuša biti učinkovit, sodeluje v mehanizmu vsakdana in je kot tak zgolj skupek ponavljajočih se samoumevnih, avtomatiziranih dejanj, ki jih redko reflektira. A ko o njih podvomi, se na posameznika zvrne občutek samote in nemoči. Da bi to umanjkanje smisla in posledično jezo izrazil, mu na razpolago ostaneta dve možnosti. Radikalen dvom v smisel sveta in nemoč lastne vloge v njem se lahko manifestirata v njegovem uničenju, saj si je lažje predstavljati izničenje sveta kot njegovo revolucionarno transformacijo. Druga možnost, ki jo ponudi, je samodestrukcija, uničenje samega sebe, ker se zdi lastno telo edino polje, ki ponuja možnost nadzora in oblasti.
Če verski obred zahteva, da njegove avtoritete vedno znova ponotranjamo, jih živimo in manifestiramo ter s pomočjo vere najdemo gotovost in smisel, Poslednji kanček fikcije to vero odpravi in odpre prostor za različne interpretacije, domišljijo, analizo in berljivost znakov, ki jih povezujemo s sodobnim svetom. Predstava se giblje na tanki meji med možnostjo dvoma o gledališču in vero v naš svet ter gotovostjo vere v smisel, zaradi katerega še vedno proizvajamo, učinkujemo in delujemo ter tako ohranjamo stvari takšne, kakršne so.