Poslednji kanček fikcije

Foto: Črt Piksi

Gre za slovit prizor iz Nove zaveze: potem ko ga mučijo in ubijejo, se Jezus prikaže apostolom in nejeverni Tomaž mu v živo rano vtakne prst. Ta trenutek zgodovino kot udarec s sekiro preseka na dvoje. To je dokončni dokaz za telesno vsta­jenje in torej za to, da je Jezus dejansko Kris­tus, Mesija, Božji sin. Obstaja svet prej in svet potem.

Toda težava pri tem prizoru je, da ga sploh ni bilo. Janez, ki edini od štirih evange­listov omenja nejevernega Tomaža, sicer poro­ča o srečanju, toda dotik v njegovem pričevanju ni omenjen. Celo pri Janezu ostaja možnost, da je šlo pri Jezusovi pojavitvi zgolj za kolektivno blodnjo in da začetek krščanske vere torej te­melji na praznem mestu.

Kaj je vera, kaj prepričanje, kaj resnič­nost? Boris Nikitin je znan po strastnem, pogos­to kvirovskem spoprijemanju s konstruiranjem resničnosti in identitete. Številna njegova dela se gibljejo po večpomenski črti med dokumen­tom in ponaredkom, med telesno izkušnjo in sanjsko utvaro. S Poslednjim kančkom fikcije nadaljuje vrsto projektov, v katerih si prisvoji format pridige. Delno s pomočjo uprizorjenih readymadov, delno s pomočjo iluzionističnega gledališča bo z igralcem Primožem Bezjakom, skupino laikov in zborom raziskoval področje upora, znotraj katerega bodo ustvarili gotovost in iznašli svet.

Zasedba

Prevod: Jan Krmelj
Dramaturgija: Goran Injac
Oblikovanje prostora in izbor glasbe: Boris Nikitin
Izbor kostumov: Goran Injac, Boris Nikitin
Lektorica: Mateja Dermelj
Glasbeni aranžmaji: Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani; dirigentka: Rahela Durič Barić
Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj, Boris Nikitin
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic, Silvo Zupančič

Nastopajo:

Primož Bezjak
Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani
Polona Janežič – Pianistka

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/poslednji-kancek-fikcije