Sanjski muzikal.
Predstava nastaja po novem besedilu Nebojše Pop-Tasića Polna luna. Gre za praizvedbo, ki bo v Pop-Tasićevo igrivo besedilo ter gibalno-glasbeni svet koreografa in režiserja uprizoritve Sebastjana Stariča in skladateljice Polone Janežič lovila poetičnost sanj.
Izhodišče besedila je paradoks, ki nam ga sanje ponujajo: ko zaspimo, se vendarle v sanjah zbudimo. Zbudimo se v drugačni resničnosti in v drugačnem prostoru od tistega, v katerem smo zaspali. Kajti sanje so na neki način budnost. Vsaka stvar, vsak objekt v sanjah lahko oživi, pravi Pop-Tasić, saj ju mi oživljamo. Naše dojemanje in odnos jima dajeta življenje. Sanje so na neki način igriva analiza, komentar življenja, poezija življenja.
Besedilo je večinoma izpisano v obliki zabavnih songov, ki jih bodo peli igralci in posamezni vsakdanji predmeti. Skozi glasbo in songe, barve in ples bodo ustvarjalci na zabaven način ponazorili igrivo logiko sanj ter navadno spalnico spremenili v slikovit prostor sanjskih čudežev.
Sanje bodo tako za ustvarjalce predstave predvsem prostor. Notranji prostor človeškega duha, ki je, paradoksalno, veliko večji od prostora, ki so ga ljudje zmožni zaznati v budnosti. Prostor igre, v katerem logika in zakonitosti dnevne budnosti ne veljajo. Lahko bi rekli – pravljični svet, ki živi v ljudeh.
