Polna luna (4+), označena kot sanjski muzikal, vsaj v enem izhodiščnem impulzu črpa iz učinka predrugačene, na glavo postavljene resničnosti ter iz razpoke običajnega pobegle svetove domišljijskega, sanjskega in pravljičnega umešča v jasno določeno situacijo štiričlanske družine, noči in vpliva polne lune. A če ta zastavek premore potencial za produktivno preigravanje uprizoritvenih možnosti, se kaže tudi kot splošen in ohlapen vsebinski okvir ter nasploh odprto polje, ki zahteva temeljit režijski premislek in vpis določene odrske forme. Besedilo Nebojše Pop-Tasića (tudi dramaturga uprizoritve) v obliki nekaj kratkih pesmi, tematskih drobtin, pri tem ni zares v pomoč, odrsko materijo pušča lebdečo in fragmentarno naznačeno, kabaretna usmeritev režiserja in koreografa Sebastjana Stariča pa te praznine ne napolnjuje in ne zaokrožuje, temveč tisto, kar ima na voljo, v hrupu razburljivega le iztiska na plano. Morebitna poetičnost, igrivost, fantastičnost ali drugače izkrivljena percepcija v izhodišču začrtanega nevsakdanjega časa pri tem ostaja podrejena realnosti, ki si želi prevzeti, ugajati in zabavati.
Perspektivo začrta že uvodna, komična plesno-igrana sekvenca v maniri nemega filma s spremljevalno glasbeno podlago, nekakšen zabavljaški prolog o nastanku družine s hčerko in sinom, ki nato prek dveh pesmi Pop-Tasića vstopi v območje večernega rituala in s »pticami zehalicami« pade v spanec. Nočno dogajanje se odvije v nizu razdrobljenih sekvenc – igranih (brez besed in s poudarkom na fizičnem, gibalnem), odpetih ali animiranih prizorov – ki jih povezuje Urška Hlebec kot vodja ceremonije, v srebrni bleščeči obleki utelešena luna in sodobna DJ-ka družinskih zmešnjav. A z vpetostjo v model nenehno pojavljajočih se skupinskih pevskih in plesnih točk na rampi se zgodba neke (navadne) družine in njihove (odštekane) noči nenehno giblje na robu in preveša v nastopanje neke družine, ki z navidezno odštekanostjo lovi pozornost kratkočasja.
Morebitna poetičnost, igrivost, fantastičnost ali drugače izkrivljena percepcija v izhodišču začrtanega nevsakdanjega časa pri tem ostaja podrejena realnosti, ki si želi prevzeti, ugajati in zabavati.
Kljub jasnemu naslovnemu skupnemu imenovalcu uprizoritev skozi heterogene vsebinske poudarke posameznih prizorov ne razvije kompaktnega vzgiba, ki poganja družinsko dinamiko. Kaj polna luna sploh povzroča in na koga vpliva? Tu so prepoznavni vidiki običajne otroške razigranosti na veliki starševski postelji, nočni otroški strahovi in domišljijska igra, ki z domišljijo preobrne običajno funkcijo stvari, pa romantični starševski »trenutek zase«. Polna luna tako mestoma osvobaja želje in občutja družinskih protagonistov, večinoma (a ne zgolj) otrok, drugič poskuša premešati logiko neživih predmetov v stanovanju, dejansko pa se najmočneje realizira kot simbolni izgovor za kaotičnost idej in želeno nenavadnost v dojemanju nastopajoče družine ter se tako z odra nerazumljivo prenese v koncept uprizoritvene komunikacije.
A zdi se, da manko idejne utemeljitve ne moti zabave na odru. Starič dogajanje usmerja v živahnem tempu in družinska skupnost – Ana Hribar in Rok Kunaver (otroka), Jure Lajovic in Alenka Tetičkovič (starša) – deluje kot dobro uigrana (a nekoliko manj uglašena) gledališka skupina s šaljivo izraznostjo in spektakelskim optimizmom. Ta razgibani stroj poganjata gib (Starič) in glasba (Polona Janežič) v lahkotnem izposojanju in prepletanju koreografskih in glasbenih obrazcev ter popularnih referenc, ki se sidra v enostavnih in hitro prepoznavnih vzorcih ter prepogosto zapada v stereotipe (kot je denimo tipizirana podoba komercialno izdelanega pop benda). Splošni uprizoritveni usmeritvi navkljub se pozna, da je Starič domač v gibalnem gledališču, zmanjka pa mu režijske domišljije in dramaturške zaslombe glede na dani besedilni in vsebinski minimalizem. Gibalno oblikuje zgovorne in jasne prizore, a tehnično naslanjanje na vsebinske drobencljaje pesmi, nekakšno umetelno ilustriranje teh, vseskozi spremlja občutek, da nimamo o čem govoriti.
Ostane nam torej pretežno zunanja podoba, katere položaj in dinamiko sooblikuje kostumografija Irine Milijić v svojstvenem prepletu spalnih ali vsakdanjih in elegantnih, celo ekstravagantnih oblačilnih elementov z motivnim odtisom svetlečih odbleskov (lune) na temni podlagi (noči). Po drugi strani pa se za Damirja Leventića značilna, z intenco funkcionalnosti zasnovana mobilna scena na koleščkih s svojo vizualno preprostostjo in skopo pojavnostjo v manjši meri vklaplja v enotno odrsko shemo. A če govorimo o glasbeno-plesni Polni luni, bi morali najprej in v osnovi prevprašati prav to.