Besedilo za predstavo, ki ga je prispeval Nebojša Pop-Tasić, uglasbila pa ga je Polona Janežič, je večinoma izpisano v obliki zabavnih songov.

Sanjski muzikal, kot so predstavo označili v LGL, s petjem in plesom razpira paradoks, ki nam ga sanje vsako noč ponujajo: saj ko zaspimo, se v sanjah pravzaprav zbudimo. Sanje so nenavadna budnost, prostor igre, v katerem logika in zakonitosti dnevne budnosti ne veljajo. In tako se v predstavi Polna luna nastopajoča družina in z njo gledalci "zbudijo" v drugačni resničnosti, v drugačnem prostoru od tistega, v katerega so vstopili, da bi "zaspali".

Ustvarjalci z glasbo, petjem, plesom ter barvito scenografijo in kostumografijo, za kateri sta poskrbela Damir Leventić in Irina Milijić, na kratkočasen način ponazorijo igrivo logiko sanj ter navadno spalnico spremenijo v slikovit prostor sanjskih čudežev, ki jih pričara igriva Luna.

"Vsaka stvar, vsak objekt v sanjah lahko oživi, saj ga oživljamo mi sami. Naše ustvarjalno dojemanje in odnos do njih jim vdihneta življenje. Sanje so zato igriva analiza, komentar in poezija življenja hkrati. So prostor človeškega duha, ki je, paradoksalno, veliko večji od prostora, ki smo ga zmožni zaznati v budnosti. Lahko bi rekli, da so sanje pravljični svet, ki živi v nas," so še zapisali v LGL.

Pop-Tasić je tudi dramaturg predstave, svetlobo je oblikoval Borut Bučinel. Nastopajo Urška Hlebec, Ana Hribar, Rok Kunaver, Jure Lajovic, Alenka Tetičkovič in kot gostja Polona Janežič.