Balet v treh dejanjih.
Vse glasnejši klici po svobodi in odpravi nepravičnega monarhičnega absolutizma, ki so odmevali po pariških ulicah in drugih francoskih mestih leta 1789, so zaradi močnega apela kakor tudi zaradi številnih ideoloških podtonov, ki so jih lahko različni politični režimi uporabili (ali zlorabili) kot del svoje politične propagande, velikokrat našli pot v umetniške stvaritve. Med njimi ima posebno mesto tudi dramski balet Plameni Pariza, ki ga je leta 1932 na glasbo Borisa Asafjeva ustvaril koreograf Vasilij Vainonen. Ta je pri snovanju baleta in virtuoznih točk, ki so razkazovale atletsko moč sovjetskega baleta, svoj navdih našel v romanu Li Rouge dou Miejour (Rdeči z juga) provansalskega pisca Felixa Grasa, ki je v dogodkih tik pred izbruhom revolucije kritiziral nepravičnost tedanje družbenopolitične ureditve ter samovoljo in celo sadistično zatiranje kmetov s strani plemstva. Tudi nadgradnja izvirne koreografije v viziji Mihaila Messererja, ki jo boste lahko prvič občudovali tudi v mariborski operi, črpa svojo moč iz uporniške drže proti represiji, ki nas tudi (ali predvsem) v kriznem času demokracije uspe prepričati v razsvetljenske ideale svobode, enakosti in bratstva med ljudmi.
